Cividale, Čedad, Čidád. Paršli so dol par nogah, z bičikleto, s koriero, s “treninam”. Možje an žene, tudi otroc kajšan krat. Za predat tiste, kar so imiel an za kupit, kar je bluo potriebno. Kraji so bli nimar tisti: ta pred Puham, kjer se je ustavla koriera, na ženskem placu, na kakošjem placu, na placu od sierka an na tistem od gvanta, an še ta po tin kraj mosta, na prasečjem placu.
Vsi teli kraji, ki imajo italijansko ime pa je še puno Benečanu, ki jih kliče takuo, ki so jih klical ankrat, so v saboto, 1. luja, ratal an oder, saj so člani Beneškega gledališča, beneške folklorne skupine Živanit an kobariške skupine Trenin, kupe z našimi ramonikami, predstavli tiste, kar je biu ankrat beneški targ. Dvojezično predstavo z besedilom Marine Cernetig so napravli v okviru projekta ‘Cividale: po slovensko Čedad’.
“Otroc, gremo v Čedad! Tele besiede, kar san bla mikana, su veselu zuonile ku: Gremo v senjam.” Takuo se zmisle kajšan še donas. Takuo je bluo. Iti v Čedad je bluo za kajšnega an praznik, za druge pa velika fadija. Bluo je pa, skor za vse, potriebno: “Sudu niesmo tekrat poznal, si predau an si vzeu, kar so ti dajal…”
Je biu an poseban sviet, kjer se je čulo guorit po sloviensko, po laško, po italijansko, vse miešano. Za kajšnega je biu Čedad pa samuo adna točka, kjer se ustavit, popit kiek an iti napri. “Kostanj, kostanj se je tud uozilo v Laške an ga zamenjalo za sierak. S kakim konjam, s kakim mulam. So se kupe ložle vic družin, vien, de tud z burelo dva, tri žakja. Tuole dol po Laškin ti nieso nimar zamenjal. No čjolin, no čjolin…, so pravli, že kar so te zagledal…”, takuo se kajšan še donas zmisle. An kajšan drug bi lahko dodau: ku mi donas, tistim, ki hodejo po hišah predajat…