Z novim šolskim letom je prišlo do zamenjave v ravnateljstvu dvojezične šole v Špetru. Ravnateljsko mesto je prevzel Davide Clodig, dosedanja ravnateljica Sonja Klanjšček pa se bo odslej posvečala samo Večstopenjski šoli v Doberdobu. Ob zaključku njene “beneške poti” smo se s Klanjščkovo pogovorili o krajevni šolski stvarnosti ter o širšem družbenem kontekstu, v katerem je delovala. Celoten intervju najdete v tiskani izdaji Novega Matajurja, ki je izšla 11. septembra, tukaj pa vam ponujamo izvleček.

S kakšnimi občutki začenjate novo šolsko leto ob dejstvu, da ne boste več vodili dvojezične šole Pavla Petričiča v Špetru?
“Občutki so mešani. Na eni strani je zadovoljstvo, da je šola pridobila novega ravnatelja, ki je izraz prostora, v katerem šola deluje, torej osebo, ki s tem prostorom diha in ima vse potrebne lastnosti, da šoli lahko zagotovi nadaljnji razvoj. Po drugi strani je to zame vsekakor slovo in v vsakem slovesu je tudi kanček otožnosti. Bodri me misel, da se bom lahko sedaj bolj posvečala potrebam doberdobskega ravnateljstva, da bo prostega časa več in da bodo še vedno možnosti za stike in sodelovanje z Benečijo.”
Na vaše mesto je prišel Davide Clodig. Kaj mu zapuščate?
“Davide je že bil moj namestnik in eden izmed sodelavcev, skupaj z drugimi kolegi smo na šoli soustvarjali projekte in načrte, šolski vsakdan in iskali poti naprej. Vodil bo pomembno šolsko institucijo, ki ima svojo izrazito specifiko in ki deluje v prostoru, v katerem je bilo potrebno veliko poguma in vztrajnosti, zato da je šola lahko zaživela in da se je v širši javnosti vzpostavila kot dodana vrednost, ki nikogar ne ogroža, ki omogoča ohranjanje krajevne kulture in jezika ter tako posledično bogati celoten okoliš. Pri svojem delu bo lahko tako kot jaz računal na skupino ozaveščenih in motiviranih sodelavcev, učnega in neučnega osebja, pa tudi na doprinos družin in širšega okolja.”
Za marsikoga dvojezična šola Pavla Petričiča predstavlja pravi biser znotraj beneške organizirane stvarnosti. Kakšna je vaša ocena?
“Z oceno se strinjam: šola je močan identifikacijski subjekt, ki ljudi povezuje, in skupnost se v kulturni ponudbi šole prepoznava ter krepi. Šola nudi možnost otrokom, ki imajo slovenske korenine, da se v naši skupnosti identificirajo, otrokom drugih sredin, ki v našo šolo zahajajo iz kulturne izbire staršev, pa nudi možnost spoznavanja in sprejemanja različnosti ter tako postavlja temelje za medsebojno sožitje. V te procese se seveda vpletajo številne danosti in dejavniki, ki lahko podpirajo ali spodjedajo cilje, ki si jih šola postavlja.”
Kakšno je jezikovno znanje otrok, ko zaključijo dvojezično šolo in kaj bi bilo treba še storiti, da bi se stanje še izboljšalo?
“Jezikovno znanje slovenščine je pri posameznih učencih seveda različno, ob zaključku nižje srednje šole v glavnem dobro. Opažamo, da glavni problem ni naučiti otroke slovenščine, bistveno vprašanje je, kako učence motivirati in jim omogočiti, da ta jezik aktivno uporabljajo, da zanje ne ostane le učni jezik, ampak tudi sredstvo za medsebojni pogovor. To je glavna točka našega razvojnega načrta, ki temelji na izpopolnjevanju učnega osebja in na povezovanju z okoljem. Povezali smo se s Centrom za slovenščino kot drugi in tuji jezik v Ljubljani in s Slorijem. Iščemo torej sodobne in učinkovite metode poučevanja ter obenem ustvarjamo možnosti za rabo jezika, začenši z vrtcem. Na vsaki šolski stopnji smo izoblikovali motivacijske pristope in projekte, na katerih gradimo. Ob tem seveda spodbujamo starše in stare starše, da s svojimi otroki uporabljajo narečne oblike slovenščine, saj se bo le tako lahko ohranilo jezikovno bogastvo teh dolin. V sodelovanju z ZSŠDI nudimo izvenšolske športne dejavnosti v slovenščini.”
Koliko manjšinska organizirana stvarnost oziroma krajevne javne uprave stojijo ob strani in pomagajo špetrski šoli?
“Podpora naših društev in krovnih organizacij je izjemno pomembna, bila je prisotna v samih zametkih šole in se danes nadaljuje in krepi, z mnogimi imamo podpisane pogodbe za sodelovanje in skupne projekte.
Zavod za slovensko izobraževanje skrbi za prevoze, projekte in je stalno ob šoli, ZSŠDI je izoblikovalo projekt za športno dejavnost izven šolskega urnika in pomaga pri organizaciji dogodkov v šolskem urniku (športni dan), ZSKD nudi zunanjo izvedenko za gledališko vzgojo na nižji srednji šoli. Srebrna kaplja je poskrbela, da skupina naših starih staršev, non in nonotov pomaga pri ohranjanju in prenosu kulturne dediščine. Krovne organizacije priskočijo na pomoč, ko je potrebno. In še bi lahko naštevala. Sodelovanje s krajevnimi javnimi upravami je v glavnem pozitivno, v občinah Špeter in Sovodnja, kjer deluje naša šola, nam župana Zufferli in Cendou prisluhneta in pomagata urejati odprte zadeve. Več posluha bi si želeli pri zagotavljanju šolskega prevoza naših otrok iz nekaterih območij, na primer iz Čedada, od koder prihaja k nam veliko učencev. Zato ima Zavod za slovensko izobraževanje kar nekaj težav pri vsakodnevnem prevozu s svojim šolabusom. Nerazumljiva se nam zdi tudi odločitev Občine Podbonesec, da ne prevaža otrok, ki so vpisani v dvojezični vrtec, češ da ima vrtec v svoji občini, pa čeprav vsak dan njihov šolabus pripelje otroke v dvojezično osnovno šolo.”