ues2‘Zgodovina od spodaj, zbiranje, ohranjanje in ovrednotenje dokumentarne dediščine in spominov o pojavu izseljevanja v slovenskih skupnostih Videnske pokrajine’ je naslov zadnje raziskave, ki jo je izvedla Zveza slovenskih izseljencev FJK – Slovenci po svetu in ki so jo uradno predstavili v soboto, 29. oktobra, v Špetru.
Špetrski župan Mariano Zufferli je uvodoma poudaril, da je vprašanje izseljevanja v Benečiji zelo občutena tema, saj je zaznamovalo njeno zgodovino. “V petdesetih letih je bilo v Nadiških dolinah več kot 15 tisoč prebivalcev, danes jih je manj kot šest tisoč, pojav pa je še vedno aktualen,” je povedal župan in še dodal, da se je treba zahvaliti krajevnim združenjem in društvom, ki si prizadevajo za valorizacijo korenin in krepitev občutka pripadnosti.
Predsednik Zveze slovenskih izseljencev FJK – Slovenci po svetu Dante Del Medico je spomnil, da je Zveza že od svoje ustanovitve dalje želela, da bi imeli “šole v našem jeziku in delo doma”, da bi politika s primernimi ukrepi zajezila pojav izseljevanja. “Naša skupnost je preživela vojno, potres… še naprej hočemo ostati tu, nočemo pa pozabiti na zgodbe in izkušnje izseljencev,” je dodal Del Medico in poudaril, da je raziskava pomembna prav zato, ker mora biti izseljenstvo “dediščina naše skupnosti.”
O novi raziskavi pa je podrobneje spregovoril zgodovinar in koordinator projekta Aleksej Kalc, ki je omenil, da je Zveza slovenskih izseljencev FJK - Slovenci po svetu pred tem izvedla že raziskavo o tržaških Slovencih, ki so se izselili v Avstralijo (leta 1992), in o povojnem izseljevanju v ZDA in Kanado (2008). Z brskanjem po seznamih potnikov na čezoceanskih ladjah so ugotovili, da je na primer tja odpotovalo več kot 2.500 ljudi iz Benečije. Tokrat pa so se odločili za drugačen tip raziskave in so se osredotočili na pripovedovanja izseljencev. Zato so jo tudi poimenovali “Zgodovina od spodaj”, saj gre za pričevanja in različne vrste gradiva iz zasebnih arhivov (pisma, delovne knjižice, fotografije itd.). Cilj poldrugo leto trajajočega dela je bil namreč ohraniti in ovrednotiti dediščino, o kateri sicer ne bi ostalo sledu. H končnemu rezultatu so prispevali Mara Paletti (Rezija), Luisa Cher (Terske doline), Valentino Floreancig, Andrea Trusgnach (Nadiške doline), Renzo Mattelig in Massimo Sbarbaro.
Pri raziskavi je sicer sodelovalo 44 izseljencev iz Nadiških in Terskih dolin ter Rezije, ki so z veseljem delili svoje spomine. Njihove osebne zgodbe so zdaj zabeležene v videointervjujih. Štiri od teh so pokazali tudi na sobotni predstavitvi. Tako smo lahko izvedeli za izkušnjo Nilde, ki se je iz Ruonca preselila v Kanado, v Ottawo. Tam je bila najprej čistilka, nato delala tudi za japonsko ambasado, na koncu pa je postala uspešna menedžerka trgovine v središču mesta. Izkušnja v Kanadi je bila torej pozitivna, neke vrste nagrada, kljub vsemu pa je stalno ohranila vezi z domačim krajem in se je vračala na obisk k sorodnikom, ki so ostali v Italiji.
Povsem drugačen je bil primer Franca, ki se je v Franciji spopadal z veliko revščino. Ker ni imel čevljev, je nosil očetove, ki so bili pet številk večji. Do šole pa je imel kar štiri kilometre peš, to razdaljo pa je prehodil večkrat na dan. Ker je poznal samo slovenski in deloma italijanski jezik, je imel v šoli težave in je kot desetletni otrok bil v razredu s šestletniki. Ko je dopolnil štirinajst let, je tudi sam začel delati v livarni. Delo je bilo izredno naporno, poleg z revščino pa so se v Franciji morali soočiti tudi z odkritim nasprotovanjem domačinov in pogostimi kontrolami policije.
Enzo je prepotoval praktično ves svet. Kot mlad tehnik se je najprej odpravil v Brazilijo, kjer se je zaposlil v italijanskem industrijskem podjetju. Kmalu se je vrnil v Italijo, ko pa se je tudi tu naveličal, se je odpravil v Južno Afriko. Tam mu je bilo všeč, delal je v različnih tovarnah. Delal je tudi v vojni industriji, na splošno pa veliko potoval. V tistem obdobju je bilo v Afriki veliko italijanskih in furlanskih izseljencev. V obdobju potresa se je vrnil domov v Benečijo, nato šel še enkrat v Brazilijo in se po tej delovni izkušnji vrnil dokončno na začetno točko, v svoj domači kraj, potem ko je preživel skupno približno petindvajset let v tujini.
Isabel pa je primer obratne izkušnje. Rodila se je v Argentini, kamor so se izselili njeni starši: oče je sicer šel najprej v Belgijo, nato pa se je pridružil očetu, ki je že živel v Argentini, mama pa je bila najprej v Švici. Oba starša sta bila po rodu iz Čenebole. Oče je v Argentini imel svoj industrijski obrat in je bil uspešen podjetnik, Isabel pa ni želela slediti njegovi poklicni poti. Zato je v večernih urah študirala na univerzi, kjer je stopila v stik tudi z levičarskimi skupinami, zaradi česar se je znašla tudi v nevarnosti, saj je takrat vladal diktatorski režim. V Italijo je enkrat šla najprej na počitnice, nato pa se je odločila, da se bo sem izselila. Potovanje v te kraje je tako prvič doživljala kot turistka in torej povsem sproščeno, drugo potovanje pa je bilo bolj napeto, saj je vedela, da je odločitev dokončna, zavedala se je namreč, da ne more živeti malo v Italiji, malo v Argentini, saj potem ne bi bila “nikjer doma”. Kot izseljenki pa ji je bilo v veliko pomoč, da je imela ob sebi moža in sorodnike.
Zanimiv večer je s svojim razmišljanjem zaključil deželni odbornik Cristiano Shaurli, ki prav tako izhaja iz družine, v kateri je večina bratov zapustila svoj rojstni kraj. Poudaril je, da prepogosto pozabljamo, da je bila Furlanija-Julijska krajina v obdobju po prvi svetovni vojni med najbolj revnimi v Italiji, in da se, ko govorimo o izseljencih, spominjamo predvsem uspešnih primerov. Podobno tudi danes govorimo le o “begu možganov”, a zapuščajo svoje kraje tudi drugi. Izpostavil pa je vlogo društev, ki omogočajo, da izseljenci ohranijo vez z domačo zemljo, in izrazil veliko zadovoljstvo nad tem, da je tudi iz raziskave jasno razvidna kulturna in jezikovna identiteta Benečije.