Kobarid bi lahko bil spomenik ponižanju Italije in revanšizmu narodov bivšega avstro-ogrskega cesarstva, lahko bi bil idealen prostor za ustvarjanje ločevanj, nasprotno pa je tu, kjer so utrdbe hladne vojne postavljene med bunkerji iz prve svetovne vojne, nastal izjemen kraj srečevanja med narodi, ki poziva vse k skupnemu razmišljanju o tragedijah, ki so narode ločevale. Tako je povedal italijanski novinar in pisatelj Paolo Rumiz, ki je bil v soboto, 21. oktobra, slavnostni govornik na Dnevu Kobariškega muzeja, ob stoletnici zloma pri Kobaridu in konca soške fronte. Prireditve so se udeležili tudi številni predstavniki slovenskih oblasti, ameriškega, poljskega in italijanskega veleposlaništva ter drugi ugledni gostje.
Po uvodnem pozdravu domačega župana Roberta Kavčiča je direktor Kobariškega muzeja Jože Šerbec s “103 leta starim tvitom med bratrancema, nemškim cesarjem Viljemom in ruskim carjem Nikolajem” ponazoril nesmiselnost in krutost prve svetovne vojne, ki je na nasprotne bregove postavila tudi številne dotedanje prijatelje ali celo družinske člane. Šerbec pa se ob stoletnici konca soške fronte ni mogel izogniti povezavi z aktualnim dogajanjem. Obžaloval je, da je “danes v demokratični Evropi dovoljeno pretepati državljane”, in se obregnil ob molk evropskih in slovenskih državnih inštitucij.
Na govorniški oder je za direktorjem Kobariškega muzeja stopil Paolo Rumiz, prvi Neslovenec, ki so ga povabili kot slavnostnega govornika na Dnevu Kobariškega muzeja. Tržaški novinar, ki je prvo svetovno vojno označil za samomor Evrope, je prepotoval vse fronte velike vojne, vključno z Galicijo, Karpati, bregovi Drine, Poljsko, Ukrajino in seveda nekdanjimi bojnimi področji v Italiji in v Posočju, in prišel do preprostega zaključka, da se mir brani z ohranjanjem strahu pred vojno. “Če se je Evropa vrgla v brezno in je v stanju, da se obnaša kot mesečnik, se je to zgodilo zato, ker je pozabila na vojne iz preteklosti. Od tu izhaja prepričanje, da se mir lahko opira le na našo pošteno sposobnost gojiti spomin in preprečiti, da naše praznine v spominu zapolnijo zlonamerni sejalci razdora.” Prav zato je Rumiza zaskrbelo, ko je že pred leti opazil, da ta sposobnost peša in zato skupna evropska hiša škripa, tako da smo priča povratku k secesijam, ksenofobijam, žičnim oviram in mejam.
Prišel je do spoznanja, da je za rešitev Evrope potrebno poživiti spomin na prvo svetovno vojno, a na drugačen način. Tedanjega dogajanja ni bilo dovolj razumeti z umom, občutiti je bilo treba s telesom to, kar so doživljali tedaj mladi fantje na bojnem polju. Namesto spominskih proslav je torej po Rumizovem mnenju potrebna spominska oživitev do skrajne meje avtosugestije. In tako podoživljanje prve svetovne vojne omogoča tudi sam Kobariški muzej, je poudaril Rumiz in dodal, da se na tak način gradi Evropa veliko bolj uspešno kot z govori stotih politikov. Zato se je treba zahvaliti ljudem, kot so Zdravko Likar, Jože Šerbec, Željko Cimprič in ostali, ki so prispevali, da se ohrani dediščina tistih težkih časov. “Ta skupnost, ki živi ob bregovih najbolj čiste evropske reke, nam dokazuje koliko bogastva, moralnega in materialnega, lahko prinese ljubezen do svoje zemlje v spoštovanju spomina.”
Med prireditvijo so v Kobariškem muzeju odprli tudi novo razstavo “Kobarid, Caporetto, Karfreit 1917” avtorja Željka Cimpriča. Razstava, ki je sad večletnega dela, nekako dopolnjuje tematski razstavi, ki so ju v Kobariškem muzeju postavili ob 80. in 90. obletnici bitke pri Kobaridu. Razstavni panoji prinašajo zgodbe ljudi, ki so doživljali dvanajsto soško bitko. Gre predvsem za zgodbe (nekatere so zaupali tudi sami obiskovalci muzeja), ki govorijo o dogajanju v dolini in na gorah v okolici Kobarida v prvih dneh bitke. Spremljajo jih posnetki, ki kažejo, kakšna so danes nekdanja bojišča, in so torej vabilo v te kraje. Dopolnjujejo pa jih odlomki povelj, navodil , poročil in drugih uradnih besedil visokih italijanskih poveljnikov. Besedila so napisana v slovenščini, italijanščini, angleščini in nemščini.
V galerijskih prostorih sosednje Fundacije Poti miru v Posočju pa so v soboto odprli fotografsko razstavo Muzeja novejše zgodovine Slovenije “Kaj čudežnega je v vojni?” avtorja Marka Štepca. Muzej novejše zgodovine Slovenije hrani štiri albume fotografij neznanega nemškega častnika, ki so izjemna fotokronika vojaškega preboja pri Kobaridu ter predstavljajo podobo tedanjega vojaškega in civilnega življenja. Albumi vsebujejo namreč 490 posnetkov, med katerimi so panoramske fotografije mest in vasi, pa tudi posnetki vojnih ujetnikov, beguncev, peric, dela na polju in številnih drugih prizorov vsakdanjega življenja.
Razstavo, ki jo bodo na sedežu Fundacije Poti miru v Posočju gostili do konca februarja, pa sestavlja štirideset posnetkov, ki nas popeljejo po sledeh enote, ki se je z vso opremo, letali in vozili izkrcala na Brezovici pri Ljubljani in na robu Ljubljanskega barja postavila začasno letališče. Fotografije pričajo o dogajanju v Kranju, drugih gorenjskih mestih, v Podbrdu, Tolminu, Kobaridu, Čedadu, Vidnu, Pordenonu in nato še v nekaterih mestih v Venetu. Posnetki so urejeni kronološko in jih dopolnjujejo tudi fotografije naslovnic časopisov Slovenski narod in Slovenec, ki sta poročala o tedanjem dogajanju. (T.G.)