Narodni dom - tiskovna konferencaIz Rima je prišla lepa vest, da državni zakon za stabilnost določa, da bo za 8., 16. in 21. člen zaščitnega zakona leta 2016 na razpolago 10 milijonov evrov. Enaka vsota pa bo  na voljo tudi v letih 2017 in 2018.
Novost je sad stalnega naprezanja slovenske poslanke Tamare Blažina, ki je v proračunski komisiji poslanske zbornice dosegla za to potreben popravek.
“Sicer je pozitivna vest tudi sam znesek deset milijonov evrov, kar ni zanemarljiva vsota, vendar je za nas Slovence najpomembnejše to, da je bil spremenjen način določanja prispevka. Dosegli smo sistemsko financiranje, kar smo vsi želeli tudi v skupnem predstavništvu. Odslej bodo sredstva za 8. (raba slovenščine v javni upravi), 16. (delovanje slovenskih organizacij) in 21. člen (spodbujanje družbeno-gospodarskega razvoja v videnski pokrajini) zakona 38/2001 določena po zakonu, tako da ne bo več treba vsakoletnih bitk. Prvi korak v tej smeri je bil vsekakor že to, da smo z amandmajem vlade združili vse tri člene v eno samo postavko. Pred tem je bila namreč v zaščitnem zakonu točno določena vsota za financiranje 8. in 21. člena, višino sredstev za delovanje slovenskih organizacij in ustanov, pa je bilo treba vsako leto določiti v finančnem zakonu. Prav zato je prišlo predvsem za časa Berlusconijeve vlade večkrat do krčenja sredstev in smo se morali za te prispevke stalno boriti in je morala tudi Slovenija poseči na najvišji institucionalni ravni.”
Kako vam je uspelo doseči ta rezultat?
“Kot sem omenila, je bil prvi korak že združitev treh členov v eno samo postavko. Sicer pa smo se dolgo časa dogovarjali na različnih ministrstvih. Izpostaviti moram odločen poseg poslanske skupine Demokratske stranke z njenim predsednikom Ettorejem Rosatom na čelu. Potrebno je bilo res vztrajno delo, da smo primerno sensibilizirali vse za to pristojne akterje in nato dosegli to spremembo. S finančnim zakonom smo se na primer ukvarjali že od julija dalje.”
V italijanskem parlamentu ste že sedem let in pol, najprej kot senatorka, od leta 2013 pa kot poslanka. Katerim vprašanjem ste najbolj aktivno sledili v zadnjem letu?
“Poleg že omenjenega načina financiranja slovenske skupnosti, bi najprej omenila šolstvo. Na tem področju je bila odobrena reforma z naslovom “Dobra šola”. V zakon je bilo treba vključiti potrebne popravke in slediti izvajanju reforme, da bi upoštevali specifične potrebe naših šol. To se je udejanjilo z ministrskim dekretom, ki sicer na žalost ni bil povsem zadovoljiv, nekaj pomembnih dosežkov pa je vendarle bilo od imenovanja inšpektorja do ločenih natečajev za učno osebje in tako naprej. Sledila sem seveda tudi reformi senata in spremembi volilnega zakona. Moramo priznati, da naša prizadevanja niso obrodila zaželjenih sadov. Ni nam uspelo doseči, da bi naši deželi dodelili dodatno mesto za predstavnika slovenske skupnosti. Sprejet je bil sicer popravek, s katerim smo dosegli oblikovanje posebnega volilnega okrožja, ki združuje vseh 32 občin, katerih se izvaja zaščitni zakon. To seveda ne zagotavlja izvolitve slovenskega parlamentarca, je pa kljub temu neke vrste prvi znak v to smer. Potrebno bo še veliko dela, da bomo prišli do rezultata, ki bo v skladu s 26. členom zaščitnega zakona (o olajšanem zastopstvu za Slovence).
Omenila bi še javno financiranje založniških dejavnosti. Razprava glede tega še poteka. Pomembno pa je, da smo v zakonski osnutek, ki ga je predstavila Demokratska stranka, vključili normo, ki zagotavlja ohranitev sedanjega načina financiranja za časopise manjšin. Temu vprašanju bom pozorno sledila tudi naslednje leto.”
Kako ocenjujete sodelovanje s predstavniki nemške skupnosti v Italiji?
“Menim, da je naše sodelovanje zelo dobro. Z nemškimi kolegi na primer skupaj sledimo reformi financiranja založniških dejavnosti, s kolegico iz vrst SVP sva bili skupaj pri glavni ravnateljici Agencije za prihodke, s katero sva se pogovarjali o rabi manjšinskih jezikov v elektronskih dokumentih, skupaj smo podpisali več dnevnih redov… Skratka, sodelovanje med nami je res zgledno, pri tem pa je treba priznati, da je njihova teža seveda večja, saj je tudi njihova prisotnost na teritoriju bolj številčna.”
Kako pa sploh poteka vaše delo v parlamentu?
“Delo je zahtevno in naporno. Veliko je vladnih dekretov, ki jih je treba spremeniti v zakone, tu je še delo v komisijah. Sama sledim predvsem vprašanjem, ki zadevajo nas Slovence, pa tudi na splošno našo deželno stvarnost. Treba je biti stalno v stiku s posameznimi ministrstvi, saj skušamo sproti urejati probleme, ki se pojavljajo. Vsemu temu naj dodam še mednarodne obveznosti, saj sem članica parlamentarne delegacije Srednjeevropske pobude (SEP), pa tudi Sveta Evrope. Na žalost ne ostane veliko časa za stik s teritorijem, pa čeprav je za nas parlamentarce pomembno, da smo prisotni na teritoriju. Ne moremo opravljati svojega dela samo v palačah, kot se temu pravi. Zato tudi sama v mejah svojih zmožnosti skušam ohraniti stik z ljudmi in s stvarnostjo na območju, iz katerega izhajam.”
S čim se boste ukvarjali v naslednjem letu?
“Poleg financiranja založniških dejavnosti, bo ena glavnih tem še vedno šolstvo, saj bo treba biti pozorni na izvajalne dekrete. Tu bo posebno poglavje namenjeno glasbenemu šolstvu, glede katerega se moramo v naši skupnosti še dogovoriti, kaj odgovarja našim potrebam. Omenila bi še obnovitev konvencije za deželni sedež Rai, stalno skrb za uveljavljanje slovenščine tudi v dobi digitalizacije. S prehajanjem dokumentacije na splet bo treba biti pozorni na to, da ne  bo slovenščina v podrejenem položaju ali neupoštevana.
Skrajni čas bi bil tudi, da bi končno prišla na dnevni red tudi ratifikacija Evropske listine o deželnih manjšinskih jezikih in da se zadeva vendarle uredi. Mislim tudi, da bi bil tudi zaščitni zakon potreben določenih sprememb oziroma prilagoditev novim razmeram. Od njegovega sprejetja je namreč minilo praktično petnajst let.
Seveda pa se moramo za to dogovoriti med predstavniki slovenske skupnosti.”