Ko so evropske sile po veliki vojni raztrgale slovensko ozemlje zaradi dogovorov pod mizo, so zaznamovale predvsem primorske Slovence. To krivično zgodovinsko obdobje začrtanja Rapalske meje danes bržkone preslabo poznamo, a se lahko o tem črnem poglavju zlahka poučimo kar v naravi. Le pohodne čevlje je treba vzeti in se odpraviti v hribe med Baško grapo in Bohinjem.

S sprehodi po tem razglednem območju bržkone marsikdo doslej pojma ni imel, da odkriva nekdanje utrjeno obmejno območje med Kraljevino Italijo in staro Jugoslavijo. Prva misel ob pogledu na opustošene, a ne porušene bunkerje nam domišljijo popelje v čas prve oziroma druge svetovne vojne. Na vmesno obdobje pač ne pomislimo na prvo žogo.

Zato je območje med Podbrdom in Bohinjsko Bistrico s Črna prstjo, s sedlom Vrh Bače, Možicem, Slatnikom, Lajnarjem, Soriško planino in Poreznom, kjer se je italijanska meja najbolj zagrizla v slovensko ozemlje, najboljša možna učna tura. Če boste imeli to srečo, da boste za vodnika najeli klenega hribolazca in vodnika Jožeta Dakskoblerja, bo izkušnja popolna. Ob našem obisku sredi novembra pa je še vreme služilo kot redkokdaj.

Turistično društvo Podbrdo, Zgodovinsko društvo Rapalska meja in upravljavci gorskega centra na Soriški planini Alp Venture so opravili veliko delo, ko so se odločili, da bodo tako imenovani mejni podsektor XXI. C načrtno predstavili javnosti. Del prej opisane verige se lahko odkrije že z izhodiščem parkirišča na planini, a zahtevnost ni večja od družinskega sprehoda, četudi bo treba premagati nekaj višincev, z odkrivanjem vojaških ostalin pa se boste lahko na hribu zadržali tudi štiri ure.

Kraljevini sta sedli za mizo na tridnevni konferenci v letovišču Rapallo v okolici Genoe in 12. novembra sklenili razmejitveno črto, ki je po nedavnem koroškem plebiscitu v dobrem mesecu znova odščipnil del slovenskega ozemlja. Nova državna meja je potekala od Mangarta prek Triglava na Krnice pri Novakih, čez Špehovše, Hotedršico in Planino na Snežnik in naprej na Reko, Italija je dobila še nekatere jadranske otoke.

Že z vzponom proti Lajnarju se pohodniku široko nasmiha, ko se pogled razleže proti dolinam in ostalim vršacem, ki imajo ponekod že belo kapo. Takoj naletimo na manjšo vojašnico, kjer so na sovraga budno prežali italijanski podoficirji in vojaki. V hrib vgrajena stavba s prostorno razgledno teraso je do ene mere zdelana z zobom časa, saj v nekaj manj kot 90 letih ni bila deležna nikakršne obnove. Ko so morali čez čas Italijani na hitro pobrati šila in kopita, za vojaške namene nove države te utrdbe očitno niso imele strateškega pomena, zato so domačini pobrali, kar so lahko odnesli iz teh objektov. Pokradli? »Pobrali,« trdi Dakskobler, »takrat niso kradli. Znašli so se po svoje, da so v tistih zahtevnih časih sploh dobili material, nekateri so se prav preživljali s prodajo tega železja.«

Tretjina Slovenije je bila za takratno Italijo mamljiv piškotek, da je kraljevina zamenjala zavezniško stran ter se pridružila Britaniji in Franciji, ki jima za ta del slovenskega ozemlja očitno ni bilo prav dosti mar. No, očitno tudi novo nastali državi po razpadu Avstro-ogrske Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ne, saj so na pogajanja v letovišče Rapallo novembra leta 1920 poslali srbske odposlance, ki so klecnili pod mednarodnim pritiskom, da poleg zajetnega dela slovenskega ozemlja niso bili niti toliko, da bi vztrajali za zaščito Slovencev v Italiji, ki so posledično doživeli še pogrom fašizma.

Krivica se s podpisom pogodbe za Slovence ni končala. Ko so namreč Italijani postavljali mejnike na terenu, so prav na območju XXI. C zavili precej po svoje – kakopak ne v svojo škodo. »Več sto hektarjev so naknadno ukradli,« razlaga Dakskobler, ko smo z vrhov gledali v slovensko notranjost. Tudi ob tem »naša« stran očitno ni pisnila.

Gradnja in utrjevanje rapalske meje je potekala v popolni tajnosti. Leta 1297 so najprej gradili poti na vse strateške vrhove. Ko so čez tri leta spletli gosto mrežo povezav, so začeli intenzivno graditi objekte. Kot se vidi z bataljoni iz osrčja Dolomitov, da so bili vojaki vajeni strmin. »Zelo očitno so do potankosti načrtovali vsako stvar in še danes skoraj vse stoji. Velika razlika med Rupnikovo linijo in tem delom meje pa je, da so te objekte dokončali in so v njih vojaki tudi bivali,« je povedal. Opazovalna železna bunkerja, ki bosta za večno zabetonirana v vrhova Lajnarja in Možica, so na hrib prevažali izključno ponoči. Niso imeli lahkega dela, če pomislimo, da menda vsak tehta kakšnih sedem ton in da so morali z vlečnim traktorjem z železniške postave v Podbrdu premagati tisoč višinskih metrov. V živi skali na prevalu Vrh Bače so naredili dvonadstropni bunker, pravo trdnjavo. Svojevrsten arhitekturni dosežek je tudi vojašnica v dolinici pod Slatnikom.

Od tu nas loči le še nekaj minut hoje do 1602 metra visokega Možica, ki je nekakšen vrhunec sprehoda, kajti za razglede ne boste kar tako našli para. Slovenski očak Triglav v osrčju Julijskih Alp se bohoti v daljavi, Bohinjsko jezero še dodatno pomirja dušo, medtem ko se lahko na hitro podučimo tudi o verigi Karavank. Ni slabo za »zgodovinsko« lekcijo. Za nameček bi imeli tudi botaniki tod okoli kaj videti.

Z Možica se na izhodišče lahko vrne po novi makadamski cesti. Tisti z nekaj več raziskovalne žilice bi se sicer lahko spustili po pobočju možica skozi bukov gozd, kjer še stojijo številni mejni kamni. Toda tega neukim – vsaj zaenkrat – nikakor ne priporočamo, kajti poti ni. Dovolj je, da vemo, da so mejniki danes zgolj pričevalci dogajanja nekega obdobja, ki ga ne bo več nazaj. Pričevalci, da smo nekdaj živeli tudi pod Italijo, Kraljevino SHS in Jugoslavijo, saj kratice lahko preberemo s kamnov. »Po slovenski osamosvojitvi smo začeli čistiti teren, saj se tega nihče ni dotaknil. Črta, ki je nekoč ločevala, je danes nekakšna učna pot,« pravi Dakskobler, ki mu je čutiti nekaj razočaranja, ker je 100. obletnica podpisa Rapalske pogodbe razen redkih izjem v medijih obšla javnost: »Očitno smo Primorci za državo malo manj vredni. S tem, kar počnemo, nikakor ne kličemo nazaj tistih časov, temveč zgolj pojasnjujemo zgodovinsko obdobje, ki je javnost večinoma ne pozna. Ne glede, kako nam nek del naše zgodovine ni všeč, je to vseeno naša zgodovina.«