Posvet, ki ga ja priredilo prejšnji teden v Beneški palači v Naborjetu Združenje don Mario Cernet v sodelovanju z Združenjem don Eugenio Blanchini, je potrdil potrebo po sistemski rešitvi za trojezično šolstvo v krajevnih šolah Kanalske doline.
Ostaneta pa odprti vsaj dve vprašanji: kateri didaktični model uporabiti (in ga še prej izdelati, kajti, kot je povedal predstavnik južnotirolske skupnosti Luis Thomas Prader, “vsaka manjšina mora izbrati svoj šolski model”, in primer Kanalske doline je po svoje poseben v okviru celotne slovenske manjšine) in kako potem ga izvajati.
Da ta prizadevanja niso novost, sta potrdila tudi odbornica Občine Naborjet-Ovčja vas Marisa Piussi (“trojezična šola v Kanalski dolini bi bila zelo pomembna, preko jezikov bi se lahko otroci naučili tudi tolerance in spoštovanja do drugih jezikov in kultur”) in svetnik Občine Trbiž Paolo Molinaro.
V svojem poročilu je predstavnik Slovenskega kulturnega središča Planika Rudi Bartaloth orisal večletno prizadevanje društva za rešitev vprašanja poučevanja slovenskega jezika v šolah doline, vključno z raznimi pismi, stališči in srečanji tudi s predstavniki slovenske vlade.
In danes “se je po dolgih letih prekinil oziroma zaključil projekt Tri roke, ki je bil deloma financiran s sredstvi Interreg. To pomeni torej dodatno jezikovno osiromašenje za učence in dijake na tromeji, saj so v projektu sodelovale šole s Trbiža, iz Kranjske Gore in Podkloštra (Arnoldstein).” Planika od svoje ustanovitve brezplačno ponuja izbirne tečaje slovenskega jezika šoloobveznim otrokom Kanalske doline. Podobna je situacija nemške skupnosti na tistem teritoriju, saj, kot je povedal Alfredo Sandrini, društvo Kanaltaler Kulturverein uporablja večino javnih prispevkov, ki jih dobiva, za pouk nemščine (2 uri na teden) v Tablji, Ukvah, Žabnicah, na Trbižu in tudi na Klužah, ki sicer niso del Kanalske doline.
Antonio Pasquariello, ravnatelj večstopenjskega zavoda s Trbiža, je priznal, da v Kanalski dolini danes “nimajo ne po zakonu določene šolske strukture ne potrebnih sredstev, če bi jih imeli, pa bi bili vseeno podvrženi negotovosti: vsaka realnost zasleduje večjezičnost na drugačen način, v tem smislu mora biti učitelj pripravljen odgovoriti na vsako vprašanje.
Na posvetu so se lahko poslušalci seznanili z raznimi izkušnjami: Roland Verra je spregovoril o večjezičnosti na šolah v ladinskih vaseh (v pokrajinah Trento, Bocen in Belluno, kjer ta jezik govori približno 30 tisoč ljudi), Martina Piko-Rustja in Michael Vrbinc o poučevanju slovenščine in bolj na splošno o večjezičnosti na Koroškem, Igor Jelen o izkušnji tečaja slovenščine v Vidnu, Živa Gruden pa o več kot tridesetletni uspešni zgodovini špetrske dvojezične šole. “Pri večjezičnem poučevanju,” je med drugim povedala, “je problem pogosto usvajanje in utrjevanje jezikov, ki so šibkejši. Potrebno je, da se razvijejo stiki s teritorijem: z ozemlja, kjer šola deluje, lahko ta črpa navdih, material, ki ga bo potem vračala teritoriju.”
Zanimiva je bila tudi izkušnja gospe Claudie, ki je na posvetu predstavljala starše v Kanalski dolini. Njen materni jezik je italijanščina, možev pa slovenščina. Doma govorita z otroki v obeh jezikih, vpisala pa sta jih v otroške jasli v bližnji vasi v Avstriji, da bi se naučili tudi nemščine.
Da je čas za širšo podporo tem željam, je mnenje tudi podpredsednika deželnega sveta Igorja Gabrovca. Slovenski predstavnik na Deželi je med drugim opozoril na kontradikcijo v 12. členu zaščitnega zakona za slovensko manjšino, ki predvideva možnost ustanovitve dvojezičnih državnih šol ali njihovih podružnic, ampak brez novih stroškov za državo. Ta člen, je rekel Gabrovec, je med drugim v nasprotju s 5. členom istega zakona, kjer je govor o zaščiti nemško govorečega prebivalstva in o upoštevanju štirijezičnosti v Kanalski dolini. “Kot civilna družba na eni strani in politični predstavniki na drugi smo dolžni, da skupaj krenemo na pot logičnega, doslednega in učinkovitega uresničevanja načel, ki so nakazana v raznih državnih in deželnih zakonih.”
Če je res, da se nikakor ne štarta z ničle, je tudi res, kot je bilo jasno razvidno iz različnih izvajanj na posvetu, da morajo slediti konkretni koraki, da bi postala vsestransko izražena zahteva po večjezičnem poučevanju v Kanalski dolini dejstvo, kar bi gotovo okrepilo prisotnost različnih identitet na tistem teritoriju. Beseda naj gre sedaj po eni strani strokovnjakom, po drugi pa političnim oblastem, predvsem deželnim.