V petek, 23. marca, ob 18. uri, bo v Slovenskem kulturnem domu v Špetru na pobudo SKGZ javno srečanje s Tamaro Blažina, ki je zadnjih deset let zastopala Slovence v Italiji v parlamentu, najprej v senatu, nato pa v poslanski zbornici. S tem srečanjem, ki ga bo vodila Jole Namor in na katerem bo sodeloval tudi zbor Rečan_Aldo Klodič, se ji želimo tudi v Benečiji zahvaliti za vse, kar je naredila za Slovence na Videnskem in za vso našo skupnost.

Z zdaj že bivšo parlamentarko Tamaro Blažina pa se je naše uredništvo pogovorilo tik pred zadnjimi volitvami. Intervju z njo smo objavili v številki, ki je izšla 28. februarja, tukaj pa objavljamo izvleček, v katerem lahko preberete, kaj je Tamara Blažina takrat povedala o Benečiji in o svojem delu v korist Slovencev v Italiji.

V parlamentu ste se večkrat ukvarjali z vprašanji, ki so neposredno zadevala slovenske ustanove oziroma organizacije. Katere rezultate bi izpostavili in kaj vam bo še posebno ostalo v spominu?
“V veliko zadoščenje mi je, da mi je uspelo spremeniti način financiranja naše skupnosti na podlagi zaščitnega zakona ter zagotoviti dokaj visoko postavko, kar je seveda v korist ustanov in organizacij. Nadalje bi izpostavila nov zakon za založništvo, ki vsebuje specifične norme za manjšinske tiskane medije ter še zlasti številne ukrepe na področju šolstva, v prvi vrsti v okviru zakona Dobra šola. V lepem spominu ohranjam nekatere avdicije raznih manjšinskih subjektov v komisiji za kulturo, šolstvo in šport (eno od teh srečanj je bilo posvečeno tudi Postaji Topolove, ki jo je v Rimu predstavila Donatella Ruttar, op.ur.). Vsi so vselej nastopili zelo kakovostno in prepričljivo. Z vsemi temi posegi mi je uspelo razširiti krog parlamentarcev, ki so spoznali našo stvarnost, in vzbuditi pri njih zanimanje ter zagotoviti podporo pri reševanju nekaterih odprtih vprašanj. To velja tudi za vladno raven in posamezna ministrstva.”

Na poslovilnem srečanju, ki ste ga priredili v Zgoniku, ste povedali, da vas je izkušnja v Rimu obogatila in vam tudi omogočila, da spoznate veliko novih ljudi in tudi drugih stvarnosti. Sodi med te tudi Benečija oziroma Slovenci na Videnskem? Kakšni so bili vaši odnosi z njimi prej oziroma kako so se spremenili v tem desetletnem obdobju?
“V Benečiji sem že prej zaradi svojih službenih zadolžitev, najprej pri Slovenskem raziskovalnem inštitutu in nato pri Slovenskem deželnem zavodu za poklicno izobraževanje, pa tudi zaradi svojega delovanja v stranki ter v SKGZ, stkala veliko vezi. Te sodijo že v sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja, kar mi je omogočilo, da sem zelo dobro spoznala krajevno stvarnost in njene številne odprte probleme. Spominjam se na primer prvih praznovanj 8. marca v organizaciji Zveze beneških žena ali obmejnih srečanj županov… To je prišlo do izraza tudi, ko sem bila deželna svetnica in smo izglasovali deželni zakon za slovensko manjšino. V tistem obdobju sem se še posebej zavzela za odprtje dvojezične nižje srednje šole ter za pomembno finančno podporo Postaji Topolove. Kot parlamentarka v Rimu pa sem se še posebej ukvarjala z vprašanjem širitve dvojezične šolske ponudbe, z gradnjo nove dvojezične šole, z javnim financiranjem našega tiska in torej tudi Novega Matajurja. Skratka, lahko trdim, da so se moji stiki v Benečiji v teh letih še okrepili, in zadovoljna sem, da ti niso le formalni, marveč so v teku let postali prijateljski.”

Boste tudi po “politični upokojitvi” še naprej zahajali med Slovence v videnski pokrajini oziroma boste ohranili vezi s tem delom naše skupnosti?
“Čeprav se bom ‘politično upokojila’, ne bom opustila svojih zanimanj, še manj pa pretrgala številne vezi, ki sem jih stkala na celotnem ozemlju, kjer je prisotna slovenska manjšinska skupnost. To velja seveda tudi za vidensko pokrajino, kamor zelo rada zahajam ne le zaradi dolžnosti, ampak zaradi neke čustvene navezanosti. Pri srcu so mi še zlasti nekatere prireditve, kot sta Postaja Topolove ali Dan emigranta, ter ustanove, med katerimi prednjači špetrska šola, kateri želim, da bi se še naprej razvijala, tako številčno kot kakovostno.”