An lietos, v saboto, se začne Vabilo na kosilo. Adna pametna iniciativa, ki je v telem hudem cajtu za naše doline, partegnila puno ljudi, ki so takuo spoznal naš prestor an našo kulturo.
An paršu je tud kajšan (zaslužen!) sudič tu gajufe tistih, ki tle par nas imajo gostilne. Sa nie trieba poviedat, de se veselimo, de je donas šele kajšan, ki ima par sarcu deštin, usodo, telega teritorija an ki pru zatuo diela ki konkretnega.vabilo-kosilo
Vsaka čast organizacijama Invito an Pro loco Nediške doline.
Pa mi, ki po poklicu muormo tud lomit škatle, smo prebrali v tistih mikanih bukvacah, v katieri piše go mez telo liepo iniciativo, de skor vsi naši gostilničarji znajo po sloviensko. Blizu njih imena je par trinajstih gostilnah (od 16) narisan list z barvami slovenske zastave. Anta smo se prašal: kuo muore bit nieki takega? Morebit, de so vsi teli gostilničarji bivši učenci dvojezične šuole? Ne, nie takuo. Al so nardil kajšan tečaj slovenščine? Nanča. Takuo nam je paršu dvom, de tisti, ki so jal, de znajo ‘slovenščino’, v resnic guorijo naše ‘sloviensko’ narečje. An kje je problem, se bo poprašau kajšan naš slovenski bralec.
Problem je, de se tle par nas širi legenda, de niema tel naš izik nič skupnega s slovenščino. An de če Slovenec an Benečan guorta med sabo, se ne zastopeta.
Mi pa lepuo vemo, an tudi naši gostilničarji tuole vedo, de tuole ni ries, se gaja glih obratno. De na primier, tel naš uvodnik bojo zastopil Slovenci iz Gorice, s Krasa, z Brd an iz Tolmina. Šigurno bojo zastopil vič oni ku puno od tistih, tle par nas, ki pravijo, de tel naš ‘slovanski’ izik, nie slovenski.