“Važno je, da hrana sploh bo”

Po otvoritvi marketa v Brdih zdaj Kmetijska zadruga Tolmin med Novo Gorico in Bovcem obvladuje sedem živilskih trgovin ter po eno kmetijsko in gradbeno trgovino, trgovine z oblačili, obutvijo in gospodinjskimi pripomočki, dva bifeja, klavnico in salamerijo. Zaposluje pa že 160 ljudi in ima več kot 200 članov – lastnikov. Že 30 let je direktor KZ Niko Maver, ki pravi, da bomo zaradi pretresov v svetu hrano že letos kupovali bo višjih cenah.

Je bila širitev v Brda nekako logična?

Ja, imamo nekaj proizvodov, za katere iščemo trg. Brda so zagotovo zanimiva, saj območje doslej niti ni imelo večje trgovine.

Kar je pravzaprav za te kraje vsaj malce čudno, kajne?

Mi smo se hitro dogovorili z lastnico zemljišč Kmetijsko zadrugo Brda. Tudi občina je ogromno prispevala. Dobrodošlo je naprezanje župana, da vabi nekoga, ki je iz lokalnih krajev. Ki pa mora biti seveda tudi dober trgovec. Drugje tega ni, saj župani želijo samo čim več trgovcev, da je neka konkurenca. Če ponudi lokalna skupnost roko takšni družbi, kot smo mi, se zaveda širšega pomena za širše Posočje, Idrijsko, Banjško planoto …

Verjetno govorimo o vaši največji živilski trgovini doslej?

Tako je. Marsikdo je tudi rekel, da je to ena najlepših trgovin v Sloveniji. Objekt je zgrajen iz lesa in tudi to mu daje posebnost. Objekt smo kupili lani in avgusta začeli graditi. Bilo je dražje, kot smo predvideli. Vložili smo več kot dva milijona evrov, zdaj imamo zaposlenih 21 delavcev. Prepričan sem, da bo vse skupaj dalo doprinos Brdom in da se bo tudi naložba povrnila.

Računate tudi na potrošnike izza meje?

Tudi to je bilo zelo pomembno vprašanje, ko smo se odločali za naložbo. Računamo, da bodo tudi Benečani, Italijani in Furlani prepoznali to domačnost in nas obiskali. To se že dogaja. Računamo, da bodo prihajali po določene izdelke, ki jih lahko dobijo samo pri nas.

Niko Maver vodi KZ Tolmin že 30 let. Foto: Blaž Močnik

Vas še zanima gradnja trgovskega centra v nekdanji tolminski vojašnici?

To je v načrtu naše zadruge. So pa zemljišča v lasti občine in od nje je odvisno, ali bo to sploh prodala, ali bo prodala nam ali komu drugemu. Tu nimamo moči, imamo pa željo. Na tem območju so trenutno športni objekti, ki bi jih bilo treba nekam preseliti. Mi bi postavili del živilske trgovine, saj se bo z obvoznico bistveno spremenil dotok ljudi v Tolmin. Občina pa se bo morala odločiti, ali je kmetijska zadruga pravi partner.

Pa je vaša širitev nujna, ste primorani iskati večje prodajne zmogljivosti?

Zavedamo se, koliko je tukaj potrošnikov, saj ne moremo računati zgolj na dva meseca turizma. Po vseh dogodkih v svetu je tudi vprašanje, kaj se bo še dogajalo. Obeti niso ravno najboljši. Vemo, kaj ima še smisel narediti, ne moremo pa razmišljati o ogromnih objektih. V drugih krajih ostali trgovci napovedujejo svoj prihod, o katerih župani radi slišijo. Moramo se zavedati tudi, da prihaja nevihta z vzhoda, ki se nas bo zagotovo dotaknila.

Na vsak način pa želimo obdržati vse majhne trgovine, ki so izjemna dodana vrednost za oskrbo podeželja. Večina zadrugi sicer ne prinaša dobičkov, ampak tam so naši ljudje. Noben od drugih trgovcev, ki prihajajo v dolino, o teh trgovinah ne razmišlja.

Kako je koronavirus vplival na poslovanje KZ Tolmin?

Naše vodilo ni dobiček, ampak odkup mleka in mesa od naših kmetov, nekaj dobička dodamo s predelavo mleka v Mlekarni Planika in salameriji Alpija. Tu dobimo nekaj razlike v ceni, ki pa ni velika. Tako tudi končni dobiček zadruge ni velik, važno pa je pozitivno poslovanje, zadovoljstvo kmetov kot naših lastnikov in seveda potrošnikov, ki pri nas kupujejo.

Zanimivo pa je, da smo imeli lani več prometa kot prej in poslovali dobro. Celotna zadruga je zabeležila več kot 22 milijonov evrov prihodkov, skupaj z mlekarno, ki je v naši lasti, več kot 30 milijonov. Smo torej velika in upoštevanja vredna firma. Imamo že 160 zaposlenih.

Kakšno je danes stanje na živilskem trgu in kaj nas vse še čaka?

Časi s poceni prehrano, ko zmanjkuje osnovnih surovin, se verjetno končujejo. Že letos se bodo dogajali premiki in vsi bomo hrano plačevali po bistveno višji ceni. Predvsem pa se moramo zavedati, da je zelo važno, da hrana sploh bo. Niti ne več po kakšni ceni, ampak da bo. Delati moramo na temu, da bomo zagotovili hrano, to je naša osnovna naloga.

Prejle ste omenili nevihto na vzhodu, kjer je velik del žitnice za vso Evropo. Kaj se lahko zaradi tega zgodi?

Saj se že dogaja, da se druge žitnice – Madžarska in Srbija, na primer – zapirajo. Ukrajina je tudi ena največjih proizvajalk jedilnega olja. Zato je pomembno, da imamo osnovno proizvodnjo v svojih rokah. Ne pomaga nam, da smo lahko jedli poceni hrano od drugod, ki pa zdaj ne bo poceni ali je niti ne bo več.

Potem se Sloveniji slabo piše, saj se s samozadostnostjo ne moremo pohvaliti.

To je odvisno od kategorije. Mleka imamo dovolj, tudi govejega mesa. Krompirja tudi pridelamo dovolj, pšenice pač ne. Toda to lahko že letos rešimo, saj pšenico še lahko zasejemo. Po ptujski nižini je veliko površin. Prekmurje in Podravje sta lahko slovenska žitnica.

Naložba v Brdih je KZ Tolmin stala več kot dva milijona evrov.

Tudi na področju gradbeništva je trg ponorel. Kaj napovedujete?

Nekaterih materialov se sploh ne da več dobiti. Jeklarji po Evropi zaustavljajo proizvodnjo zaradi večkratne povečane cene energentov. Enostavno bo treba potrpeti, da se stvari umirijo, nato bomo začeli znova. Je pa res, da se vse stvari izjemno dražijo.

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.