Volčanka na OI: Izjemna in nepozabna izkušnja

Del zlato-bronastega mozaika slovenske ženske skakalne reprezentance na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu je bila tudi Hana Bizjak iz Volč na Tolminskem. Čeprav je diploma mlade fizioterapevtke še povsem sveža, se je že znašla na največjem športnem tekmovanju. To je izjemna izkušnja, pravi, v isti sapi pa tudi priznava, da je delo v športu naporno in ni za vsakogar.

Prav ženska letalska flota je tako sanjsko odprla OI za Slovenijo, potem ko je Urša Bogataj osvojila zlato, Nika Križnar pa bron, nakar sta bili še nepogrešljiv dvojec v tekmi mešanih parov, kjer je Slovenija še s Timijem Zajcem in Petrom Prevcem rutinsko pokorila svetovno konkurenco.

Vendar že pot do Pekinga ni bila enostavna sredi pandemije, ki bi lahko stvari povsem obrnila na glavo, da posledičnega izjemnega veselja lahko sploh ne bi bilo. “Vse je bilo v znamenju covida in preventivnih ukrepov že bistveno prej,” je opozorila Hana: “Skrbeli smo za samoizolacijo, se vsak dan testirali, v avtih smo nosili maske, pa vseeno se nismo mogli izogniti okužbi, ki pa je na srečo minila še pravi čas.”

Na olimpijskih krogih, na Kitajski zid pa udeleženci OI niso smeli. Foto: Osebni arhiv

Hana Bizjak je sodelovanje s Smučarsko zvezo Slovenije sklenila oktobra, januarja pa je pri 22 letih “šele” dokončala študij fizioterapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Njena želja postati del olimpijskih iger je tlela že od malih nog, ko je začela s treniranjem atletike. Priložnost je v Pekingu dobila v drugi vlogi. “Resda nisem šla kot športnica, ampak lahko rečem, da sem bila tam.”

Njeno osrednje delo je bila skrb za regeneracijo skakalk. “Zmasiram jih, da si lahko nekoliko oddahnejo. Po potrebi od pol ure do ene ure na skakalko. Več časa  smo imeli za vse stvari, ker smo bili dolgo na enem mestu. Na tekmah pa še poskrbim, da dostavim v iztek preoblačila. Če katera pade, sem na voljo za pomoč,” je opisala.

Hana Bizjak je diplomirana fizioterapevtka. Foto: Blaž Močnik

Življenje na Kitajskem se ji zaradi strogega življenja v mehurčku brez vzhičenja gledalcev ob prizoriščih, pa tudi zaradi evropske hrane na kitajski način bržkone ne bo posebej vtisnil v spomin. “Vse je potekalo precej strnjeno. Prišli, oddelali smo svoje in odšli. Ni bilo nepotrebnega čakanja, kajti tam ni bilo kaj početi. Iz olimpijske vasi smo videli Kitajski zid, pa si ga nismo smeli ogledati,” je ponazorila.

Brez dvoma pa si bo za vedno zapomnila dogajanja pod futuristično skakalnico. Živčnost in tremo je delila s skakalkami. “Ko prideš v ekipo, tudi ti živiš z ekipo in ti ni vseeno, kako skakalke skočijo. Ja, tudi jaz sem bila živčna. Zagotovo smo bili favoriti, še posebej, ko je avstrijska reprezentanca ostala osiromašena zaradi okužb. Dodaten pritisk se je čutil še posebej na tekmi mešanih parov, kjer je bila Slovenija izraziti favorit.”

Do slovenske četverice (tekmovali sta še Ema Klinec in Špela Rogelj) čuti veliko spoštovanje. “Vse štiri so garačke. Skoki so zelo zahteven tehnični šport. Dobre so kot ekipa, se bodrijo in skupaj veselijo. Osebnostno pa so tudi zelo različne, kar je tudi dobro. Športnikom ni lahko, res morajo garati, da nam pokažejo to, kar vidimo na televiziji. Za tem je veliko truda in dela, ki si ga prej nisem niti predstavljala.”

Nepozabna slovenska ženska olimpijska skakalna reprezentanca. Foto: Osebni arhiv

Po vrnitvi na sončno stran Alp, ko je še želodec vendarle ukrotila za normalno funkcioniranje, je sledil nekajdnevni predah. Nato sledi običajna rutina. Ponedeljek in torek trening, v sredo na pot do tekmovalnega prizorišča, pozno v soboto vračanje domov, nedelja je prosta. Še vsaj do konca marca, kolikor jo veže pogodba. “Izkušnja je zagotovo dobra, tudi referenca je bila seveda ključna za odločitev o sodelovanju. Z delom spoznaš veliko ljudi, s katerimi preživiš veliko časa, kjer je pomembno medsebojno razumevanje. Kajti to ni neka normalna služba. Potovanja so izčrpavajoča in takšen način življenja mi dolgo časa pač ne bi več ustrezal. Kratkoročno pa je to brez dvoma izjemna in nepozabna izkušnja.”

V družbi olimpijskih kolajn. Foto: Osebni arhiv

In kaj bo Hani prinesla prihodnost? Fizioterapija ima več področij delovanja, delo z vrhunskimi športniki je le eno, ki pa si ga je vedno želela preizkusiti, pravi: “Dolgoročni cilj pa je zasebna ambulanta, kjer se bom lahko res posvetila vsakemu posebej, ki bo stopil skozi vrata.”

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.