“Vsi smo malo izgubili kompas”

Idrijski poslanec Samo Bevk iz vrst Socialnih demokratov (SD) je kandidiral na vseh osmih volitvah v Državni zbor, volivci pa so mu namenili šest mandatov. Aprila bo spet na kandidatni listi, potrjuje 65-letni profesor zgodovine in umetnostne zgodovine. Leta 2011 je bil nesojeni minister za kulturo v vladi Boruta Pahorja, čigar velik podpornik je bil v preteklosti, do Pahorjeve predsedniške vloge pa je bolj kritičen. Je nekonfliktni politik, ki priznava napake koalicije premierja Marjana Šarca. Na protivladnih protestih pa ni sodeloval.

Boste tudi devetič kandidirali?
Bom. Lanskega januarja sem sicer izpolnil pogoje za upokojitev, ampak moram ta mandat oddelati do konca. Na kandidatni listi aprila bom, potem pa bomo videli.

Kako se je Slovenija spremenila v tem času vaše politične kariere?
Zelo. Politika je imela v začetku precej jasne strateške cilje. Seveda najprej z vzpostavitvijo samostojne republike, kar smo potrdili tudi na plebiscitu. Nato so sledile strateške odločitve, sprejete skorajda s soglasjem slovenske politike z vstopanjem v evroatlantske povezave – EU in Nato. Tudi po tem so nas nekatere stvari še združevale, kot so prevzem evra in vstop v schengensko območje in ko je imela prva Janševa vlada priložnost predsedovati Svetu Evropske unije. Nato pa je nastopila finančna in gospodarska kriza, nakar smo vsi skupaj malo izgubili kompas.


Kdo so to vsi? Politika ali tudi druge družbene sfere?
Govoriva o politiki in s tem mislim na celoten politični razred.

Kako ocenjujete aktualne politične razmere v Sloveniji?
Dejstvo je, da so se z nastopom Šarčeve vlade in takratne koalicije leta 2018 stvari začele spreminjati na bolje. Tudi gospodarske razmere so bile dokaj stabilne, spoštovali smo fiskalno pravilo, nismo se pretirano zadolževali in proračun je imel presežek. Seveda pa nas je presenetil nenadni odstop predsednika vlade Marjana Šarca, ki je računal na predčasne volitve, a se to ni zgodilo, presenetljivo pa omogočilo opozicijskemu voditelju sestaviti novo vlado. V njenem nastajanju pa je bil svet že pred veliko zdravstveno krizo, ki je zaznamovala drugo obdobje tega mandata. Država se je zadolžila, da je pomagala ljudem in gospodarstvu. To ni zastonj, v naslednjih letih bomo videli, kakšen račun bo izstavila kriza zaradi koronavirusa. Žal pa je vlada v teh protikoronskih zakonih sprejemala še celo vrsto tako imenovanih podtaknjencev, ki z zdravstveno krizo nimajo nobene zveze in so naravnani za druge interese, ki jih ima zdajšnja koalicija, da si podredi vse družbene podsisteme v državi. Smo tik pred volitvami in vsi se pripravljamo na – po moje zelo zgodovinske – volitve, kjer se bo odločalo, v kakšni smeri se bo Slovenija razvijala v nadaljnjem obdobju.

Pa v levi sredini prevzemate kaj krivdo, da se niste znali poenotiti in se tako postaviti proti močni desni stranki, ki sicer praviloma uniči svoje satelite, ampak tokrat ji je uspelo sestaviti vlado? Je bila to napaka takratne manjšinske vlade?
Saj je tudi aktualna vlada manjšinska, pa vseeno vlada. No, mogoče je tej vladi manjkala politična kilometrina. Mislim, da smo prehitro vrgli puško v koruzo. Je pa to bila šola za levosredinsko politično polje, ker smo spoznali, da je kljub razlikam, ki so evidentne, treba sodelovati. Zato smo se tudi povezali v Koalicijo ustavnega loka in naš skupni cilj je, da na naslednjih volitvah zberemo dovolj visoko podporo in spet prevzamemo vodenje vlade. Naša predsednica Tanja Fajon si prizadeva tudi za večje vključevanje civilne družbe in nevladnih organizacij.

Pa je zgolj stava na politiko »anti-Janša« sploh dovolj? Drugega v tem trenutku ne ponujate.
Ne, to ni dovolj. Mogoče trenutno nismo zreli za neko široko koalicijo, najbrž se bodo morali z aktivne politike posloviti nekateri dolgoletni akterji, ampak to ne bo tako kmalu. Mislim, da nas čaka še nekaj pestrih političnih let.

Si obetate zmago tudi z novim-starim političnim obrazom Robertom Golobom?
Po javnomnenjskih raziskavah kaže tako. Zdajšnja koalicija je poskrbela, da nekaterih ne bo več v parlamentu. Tu mislim na SMC, DeSUS in zunanjega podpornika koalicije SNS. SDS in NSi delujeta osamljeno, vprašanje je tudi, kaj bo uspelo novim strankam. Ankete pa dajejo KUL in Gibanju Svoboda lepšo perspektivo.

Ste se udeležili kakšnega petkovega protivladnega protesta?
Ne. Ni se mi zdelo korektno, da kot predstavnik politične stranke in poslanec državnega zbora hodim na zborovanja, kajti ljudje so po mojem protestirali proti celotnemu političnemu razredu.

Kot politik niste znani po ostrem jeziku. Je politična kultura zdaj na nizki ravni?
Kulturna raven politične razprave se je zelo poslabšala. Nikoli ni bilo toliko negativne energije v razpravah kot danes. Je pa res, da je vse to potencirano z družbenimi omrežji, kjer nekateri pišejo, kar koli pač želijo. To pa lahko povzroča resne konflikte. Če bi politiki malo manj uporabljali Twitter, bi bila politična klima v državi in družbi dosti boljša.

Kako pa spremljate delo predsednika Boruta Pahorja, ki je po funkciji seveda nadstrankarski, izhaja pa iz Socialnih demokratov? Veliko je namreč kritik na njegov način dela.
Vso svojo politično kariero sem sodeloval z njim. Bil je namreč predsednik stranke od leta 1997 do leta 2012, predsednik Državnega zbora in predsednik vlade. Bil sem njegov nekritični podpornik … Kot predsednik republike pa bi lahko v zadnjem obdobju bolj jasno izrazil nekatera stališča, ko se je ta vlada začela preveč posluževati vladanja z odloki. Predsednika Pahorja pa si bomo v njegovem desetletnem obdobju vseeno spominjali kot človeka, ki je želel delovati povezovalno, ampak mu to ni vedno uspelo.

Pa je sploh možno povezati vse strani?
Zelo težko. Ampak kot moralna avtoriteta, čemur pa se je nekako odrekel, bi lahko bolj aktivno posegel v politično življenje.

Ste bili v Dražgošah?
Na zadnji slovesnosti ne, bil sem pa v preteklosti, a ne prav pogosto. Raje se udeležujem srečanj tukaj na Idrijskem in Cerkljanskem, predvsem prireditev, ki so vezane na izročilo partizanskih bolnišnic Franja in Pavla ter znamenitega transporta ranjencev na letališče na Notranjskem.

Kako doživljate, da se vladni vrh uradno priklanja domobrancem?
Ne glede na poskuse nekaterih vladnih politikov, novinarjev in celo zgodovinarjev, da bi izenačili partizanski boj s kolaboracijo in vse skupaj razvrednotili, mislim, da jim to ne bo nikoli uspelo. Trenutno se lahko kaj izkoristi za politična obračunavanja, ampak mi smo bili sestavni del velike protifašistične koalicije, v kateri so bile še ZDA, Sovjetska zveza, Francija in Velika Britanija. Pri nas so bile zavezniške misije iz teh držav, ki so podpirale narodnoosvobodilni boj na ozemlju Jugoslavije in Slovenije. Tukaj se zgodovina ne da potvarjati. Verjamem, da bo obdobje narodnoosvobodilnega boja še vedno z zlatimi črkami zapisano v slovenski zgodovini.


Idrija je desetletje na seznamu Unescove svetovne dediščine, torej je nekaj najboljšega, kar Slovenija ima. Ali je izkoristila svoj potencial? Država jo ni vključila kot del predsedovanja Sveta EU.
Na poskusnem seznamu Unesca je bila Idrija že leta 1994, resno pa se je na projektu Unesco delalo od leta 2006. To je velika priložnost, saj si prisoten v vseh katalogih, kjer se predstavlja dediščina Unesca. Je pa res, da nismo izkoristili te blagovne znamke, kot bi jo lahko. Ne želim si sicer množičnega obiska, ki ga ta majhen prostor ne bi prenesel, lahko pa bi bilo obiskovalcev več. V bližnjem Čedadu z langobardsko dediščino vidimo, da je obisk lahko dober. Ne smemo pozabiti tudi na idrijski geopark, ki je tudi na Unescovem seznamu svetovnih geoparkov. Na seznamu nesnovne kulturne dediščine je tudi slovenska oziroma idrijska čipka. Vse to je velik potencial in samo upam, da bo mlajša generacija, ki prihaja, te priložnosti tudi izkoristila za nadaljnji razvoj tega okolja.

Kolikokrat ste v parlamentu rekli besedno zvezo rudarska škoda?
Težko bi preštel, mogoče skozi orodje parlametra, ki šteje število uporabljenih besed. Vsekakor velikokrat. Ko sem leta 1994 postal župan občine Idrija, je bila ena mojih glavnih nalog, da uveljavim začetek izplačevanja rudarske škode, ki je nastala zaradi posledic 500-letnega obratovanja rudnika živega srebra. Krajevna skupnost in idrijski rudnik sta pripravila elaborat rudarske škode, s katerim smo lahko pristopili do pristojnega ministrstva. Sestali smo se s takratnim ministrom Maksom Tajnikarjem, leta 1996 pa je sledilo prvo izplačilo iz državnega proračuna. Od takrat pa do leta 2014, ko je bilo zadnje izplačilo, je Idrija dobila nekaj več kot šest milijonov evrov za infrastrukturne objekte, javne in zasebne stanovanjske in druge objekte. To je bila lepa finančna injekcija za razvoj Idrije. Se pa že nekaj časa zavzemam, da bi lokalna skupnost pripravila nov elaborat, saj se teren v Idriji še ni popolnoma umiril in vsi objekti na vplivnem območju rudnika še niso bili sanirani.

Na državni cesti Keltiki že vsaj dve desetletji nekje stoji vsaj en semafor, projekt posodobitve pa še ni prav pri koncu. Za predor med Cerkljansko in Gorenjsko se potegujete prav tako dolgo. Je zdaj napočil pravi čas za izvedbo?
Vedno sem poudarjal, da v Sloveniji niso pomembni zgolj avtocestni križ, tretja razvojna os in drugi tir Divača – Koper, ampak da je treba državno infrastrukturo posodobiti v celoti. Velik del te infrastrukture pa je na območju četrte razvojne osi. Tu ne želimo avtoceste kot na Koroškem, saj bi bil to prevelik poseg v lepote dolin Soče in Idrijce. Želimo pa si sodobne infrastrukture, kot je bila zgrajena od Želina do Mosta na Soči. Eden izmed pomembnejših projektov je omenjeni predor. Na srečo sta se lokalni skupnosti po dolgih letih poenotili, tako da imamo idejno traso začrtano s predorom pod Kladjem. Upam, da se bo projekt hitro nadaljeval. Na moji agendi je tudi nov dostop do avtoceste z obvoznico Kalce – Logatec.

Kako pa spremljate aktualno problematiko slovenskih manjšin?
V zadnjem mandatu nekaj manj, pred tem pa sem bil član komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu od njene ustanovitve leta 1997. Ko govorimo o avtohtonih slovenskih narodnih skupnostih v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in tudi Hrvaškem, je v prvi vrsti odgovornost teh držav, da poskrbijo za svoje manjšine. Vse prevečkrat pa so bila predmet političnega obračunavanja. Spomnimo se Haiderja na Koroškem ali koliko truda je bilo treba vložiti, da so Slovenci v Italiji dobili zaščitni zakon. Zato je pomembno, da naša država in politični vrh v bilateralnih odnosih vedno izpostavljajo ta problem – skrb za manjšine, mi pa moramo poskrbeti za ustrezno finančno in moralno podporo za nemoteno delo šolskih in kulturnih ustanov ter gospodarstva v okviru narodnih skupnosti. Prav je, da imamo ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu, kajti Slovencev izven matične domovine je po nekaterih številkah več kot pol milijona.

Kako pa lahko omogočimo enak razvoj manjšin? Primer zamejstva v Italiji od Trsta do Gorice in od Gorice do Kanalske doline zelo nazorno kaže razvoj precej različnih hitrosti.
Prvo je napredek, da smo dobili v Trstu nazaj Narodni dom. V zadnjem času se kar nekaj sredstev pridobiva za delovanje naših ustanov. Največ problemov pa je res v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Tam je treba predvsem skrbeti, da se ohranja slovenski jezik, kultura in da delujejo društva in časopisi, ki so zelo pomemben del slovenske identitete. Naša politika se mora aktivno vključiti k reševanju teh težav v dialogu z italijansko oblastjo. To, da bo ostal predsednik vlade Mario Draghi in da bo predsednik države Sergio Mattarella dobil nov mandat, bo pozitivno vplivalo na vzdušje in dejansko stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji.

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.