V tiskani izdaji Novega Matajurja z dne 30. oktobra, smo objavili daljši pogovor s predsednikom SSO Walterjem Bandljem, 49-letnim bančnim uslužbencem iz Podgore, ki je bil do izvolitve na čelo Sveta slovenskih organizacij aktiven v javni upravi. Več let je uspešno vodil podgorski rajonski svet v Občini Gorica, kjer je v zadnjih dveh mandatih tudi opozicijski svetnik. V branje vam ponujamo izvleček iz našega intervjuja z njim.

Na čelu Sveta slovenskih organizacij si že štiri leta. Kakšni so tvoji občutki?
“Izvoljen sem bil maja 2015 in potrjen oktobra 2018. Biti deželni predsednik predstavlja veliko odgovornost in vsakdanje delo. Kdor misli, da je to mesto samo za ugled, se krepko moti. Nekatere stvari sva z bivšim predsednikom SKGZ spremenila. Dela pa je še veliko, zato imava z novo predsednico Ksenijo Dobrila veliko načrtov, ki jih želiva izpeljati s pomočjo potrpežljivih sodelavcev in društev.”
V krovni organizaciji in v njenih članicah se pozna tvoj pristop in tvoja organizacijska vedrina. Kako ocenjuješ zdajšnje stanje v manjšinskem organiziranem svetu?
“Kot še vedno mlad človek želim gledati naprej. Našo zgodovino bom upošteval kot nekaj, kar se je zgodilo in je sedaj dokončno za nami. Zavedam se, da obstajajo notranje dinamike in da je treba upoštevati vse, mlade in starejše. Na koncu pa je potrebno potegniti zaključke, saj bo lahko samo tako naša narodna skupnost rasla. Dialog z vsemi, tudi z italijansko stvarnostjo, je prava pot do čim boljšega soglasja. Huda napaka je, če skrbimo samo za nas in ne vidimo, kar se dogaja okrog nas. Svet ni več tak, kot je bil pred 30. ali 15. leti. V ospredje naj stopijo mladi, ki so naša prihodnost. Mladina pa ne sme pozabiti na slovenske narodne vrednote. Imam pa še veliko idej, ki jih ne morem še razkriti.”
Katere so prioritete, da bosta naša narodna skupnost in njena organiziranost kos izzivom, ki so pred nami?
“Izobraževanje mladih, čim močnejši čut pripadnosti slovenski narodni skupnosti, slovenski jezik in dialog. Vse to je strateškega pomena. Ob dejstvu, da sem doraščal v duhu krščanskih vrednot, bi dodal še to. Večkrat pozabimo, koliko slovenskih duhovnikov, kot so bili Čedermaci na Videnskem, je trpelo za slovenski jezik. Skrbi tudi dejstvo, da tudi danes beležimo prenizko število slovenskih duhovnikov. Zato ni čisto vseeno, če človek veruje ali ne. Vse to imava s predsednico SKGZ pred očmi in skušava tako delovati, da iščeva skupne rešitve. Glavni cilj je dobrobit slovenske narodne skupnosti, ne glede na ideološke razlike. V veliko pomoč nam mora biti dejstvo, da je danes Slovenija samostojna in demokratična država ter članica Evropske skupnosti. Njeni simboli so tako postali del širše evropske demokratične dediščine, kar velja še posebno za slovensko zastavo, o kateri zadnje čase teče razprava, če je to tudi zastava naše skupnosti.”
Kakšno je tvoje mnenje o stvarnosti Slovencev na Videnskem? Tu v Benečiji obstaja občutek določene zapostavljenosti v odnosu do stvarnosti na Goriškem in Tržaškem?
“Zgodovina Benečije je prinesla več delitev, kar moramo Goričani in Tržačani razumeti. Demografski padec in posledično manj Slovencev je za našo skupnost največji problem. Delo krovnih organizacij ni lahko, ni pa nemogoče. Potreben je maksimalni dialog z večinskim narodom in to na vseh nivojih. Dvojezična šola nam je gotovo pomagala, to pa ni dovolj za načrtovanje prihodnosti Slovencev na Videnskem.”
Glede širitve šolanja v slovenščini v drugih predelih videnske pokrajine obstajajo različni predlogi. Zakaj model dvojezične šole ni primeren za Kanalsko dolino?
“Špetrski model v Kanalski dolini ni uresničljiv iz enostavnega razloga, ker se je teritorij, to se pravi naša društva, starši otrok in krajevna politika, opredelil povsem drugače in mi ne moremo mimo tega mnenja. ‘Vojn’ pa enostavno ni v mojem programu predsedovanja. Želim si, da šola deluje pod okriljem Urada za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu za FJK.”
Kaj je treba storiti, da se na Videnskem okrepijo slovenski jezik in njegova narečja in da se poišče v organiziranem svetu čim več skupnih imenovalcev? Komu koristijo dvojniki v skupnosti, ki je iz dneva v dan številčno manjša in med seboj precej razdeljena?
“Kateri pa so ti dvojniki na Videnskem? Če misliš na Novi Matajur in Dom, je prvi laičen časopis, drugi pa cerkven in imata drugačne vsebine in zato tudi dobro uspevata na celotnem teritoriju. To ne pravim jaz, pač pa ljudje, ki jih vsakdan vedno bolj spoznavam. Medija igrata veliko vlogo, še posebno če bi organizirala nekaj skupnega. V tem smislu ni dovolj, da se izkažemo samo ob Dnevu emigranta. Po drugi strani je združitev vedno nevarna, ker se mora najprej teritorij odločiti za tako potezo. Dobro se spomnim združitve dveh časopisov na Koroškem, ko je zaradi nepremišljenega združevanja prišlo še do večjih delitev.”