“Z dežja pod kap”, po koncu vojne protislovenska kampanja

zgodov1“Konec druge svetovne vojne za Benečijo ni pomenil prave pomiritve napetosti. Takrat se je namreč začela neusmiljena protislovenska kampanja usmerjena proti duhovnikom in na splošno vsem tistim, ki so se borili za to, da bi priznali pravice naše jezikovne skupnosti”.
S temi besedami je moderator Giorgio Banchig razložil smisel zgodovinskega posveta “Od sovraštva do skupne evropske strehe”, ki  sta ga v petek, 24. aprila, organizirala zadruga Most in združenje don Evgen Blankin v dvorani občinskega sveta v Špetru.
Na posvetu, na katerem so predstavili tudi novo izdajo Cuffolovega dnevnika, sta govorila evropska poslanca Alojz Peterle in Isabella De Monte, zgodovinar Fulvio Salimbeni z Univerze v Vidnu in načelnik upravne enote Tolmin ter poznavalec slovenskega odporništva v Benečiji in Posočju Zdravko Likar.
Uvodoma je govoril tudi odgovorni urednik štirinajstdnevnika Dom Marino Qualizza: “Nepoznavanje zgodovine je povzročilo sovraštvo med našimi ljudmi, posledice doživljamo še danes, ko opažamo, da nekateri ne znajo razločevati med narodnostjo in državljanstvom.”
Salimbeni je nato govoril o pomembnosti in verodostojnosti zgodovinskih virov, kot je Cuffolov dnevnik. Da bi razumeli zgodovino tega obdobja, je povedal Salimbeni, je nujno treba uporabljati tako ‘uradne’ vire kot take dokumente, kot je Cuffolov dnevnik. V njem so namreč zapisani natančni in vsakodnevni podatki o tem, kako so ljudje res doživljali dogodke. Cuffolo je v svojem dnevniku pisal tudi o slovenskih partizanih in o razvoju odporniškega gibanja tudi v Benečiji. Izrazil pa je tudi svoje razočaranje (“padli smo z dežja pod kap” je napisal beneški duhovnik) nad tem, da so po koncu vojne oblasti nasprotovale priznanju pravic Slovencev. Salimbeni je v tem okviru omenil delovanje “trikoloristov” in para-vojaške organizacije Gladio.
Na dnevnik don Antonia Cuffola, duhovnika, ki je Franceta Bevka navdihnil, da je napisal roman Kaplan Martin Čedermac, se je osredotočil tudi Zdravko Likar. Načelnik upravne enote Tolmin je povedal, kako je Cuffolo opisal razvoj slovenskega odporništva v Benečiji. Po 8. septembru leta 1943 se je temu gibanju pridružilo veliko Benečanov, ki so tudi ustanovili svoje brigade. Partizani so imeli na začetku, takoj po ustanovitvi Kobariške republike, podporo Benečanov, je povedal Likar. Tako pa je bilo samo, dokler so slovenske čete vodili mladi iz bližnjega Posočja, ki so bili takrat v stalnem stiku z Benečijo (pred vojno so živeli v isti državi) in so zato dobro poznali način mišljenja in navade Benečanov. Stanje se je po Likarjevem mnenju poslabšalo kasneje, ko so Nemci okrepili protipartizansko represijo in so slovenske partizane na tem ozemlju začeli voditi vojaki, ki so prihajali iz osrednje slovenije in ki niso poznali beneške stvarnosti.
Isabella De Monte, ki je bila tudi županja Občine Tablja, je nato poudarila pomembno vlogo Evropske unije pri reševanju konfliktov, ki so zaznamovali prejšnje obdobje. Čeprav jo danes večkrat čutimo oddaljeno od vsakodnevnega življenja, nam je Evropska unija prinesla tudi mir in stabilnost med narodi. Potrebno pa je še veliko dela, da bi res zgradili pravo Evropo narodov, kar bi bilo nekaj več od današnje, predvsem finančne unije, je povedala De Montejeva.
Peterle pa je na koncu poudaril, kako močno sta vojna in železna zavesa zaznamovali zgodovino Benečije. Propaganda “velike politike” ni priznavala pravic manjšinskih skupnosti in je imela Slovence za “državljane z napako”. Zato so se na primer Benečani, ki niso imeli slovenskih šol, oddaljili od knjižnega jezika, je povedal prvi predsednik vlade v samostojni Sloveniji. Današnji dobri odnosi in priznanje pravic Slovencev pa so postali možni samo, ko so Slovenci dobili svojo državo.

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.