Po dolgih letih so na območju Posočja opazili sledi risa. Izmuzljiva skrivnostna mačka je bila svojčas neločljiv del  narave soške doline, a skozi čas zaradi konfliktov s človekom tudi preganjana kot nezaželen škodljivec. Ris je bil na večjem delu Evrope na robu izumrtja, s projektom LIFE Lynx pa se očitno počasi vrača v naše gozdove.

Lovci Lovišča s posebnim namenom Prodi Razor so decembra opazili sledi risa na območju Planine Razor, kar je kakopak takoj poslalo na teren strokovnjake, ki so potrdili njegovo prisotnost. Risji mladenič se je v Posočje čez območje Vogla preselil z Gorenjske. “Sledili smo mu dva kilometra in tudi vzeli njegove vzorce. Genska preiskava je potrdila, da gre za potomca risov Aide in Zoisa, ki so ju leta 2021 preselili z območja Karpatov na območje Jelovice,” je potrdil svetovalec za projektno delo pri Lovski zvezi Slovenije Tilen Hvala.

Glede na obnašanje novega prišleka in markiranje teritorija sklepajo, da bi se utegnil ustaliti v teh krajih. “To bomo verjetno potrdili še s posnetki fotopasti. Verjetno pa si je tukaj vzpostavil svoj teritorij,” upa Hvala. Trenutni naravni pogoji mu namreč povsem ustrezajo, trdi: “Plenske baze, predvsem srnjadi, in primernega habitata je na tem območju dovolj.”

Verjetnost, da bi risa naključno srečali, je sicer zelo majhna. Risji samec ima domači okoliš večji od samic in predstavlja najmanj 10.000 hektarjev, v večini primerov pa tudi več kot 15.000. Predvsem pa je ris izjemen skrivnostnež in lovec. “Zelo težko ga je zaznati. Čeprav je lahko v bližini, je tako dobro skrit, da niti ne veš, da je tam.”

Ostal brez prostora in hrane

Prisotnost risa na določenem območju v javnosti ni bila vedno dobra novica. Prej nasprotno. Gre namreč za zver, ki je zaradi svojega plenilskega načina življenja redno prihajala v konflikte s človekom. Vendar njegovo dolgotrajno, a vztrajno iztrebljanje ni bila – zgolj – posledica lova, četudi je bilo v Evropi preganjanje večjih zveri celo zakonsko organizirano in nagrajevano. Silovit razmah kmetijstva s pašništvom in obdelovalnimi površinami ter intenzivnega izsekavanja gozdnih površin zaradi naglega povečevanja števila prebivalstva skozi stoletja so povzročili kritično zmanjšanje življenjskega prostora ne zgolj risa in drugih zveri, temveč tudi ostalih prostoživečih živali. Razpad fevdalne družbe in posledična liberalizacija lovnih pravic sta povzročila dokončno izumrtje risa v večjem delu Evrope, saj je gostota velikih rastlinojedov, predvsem srnjadi dosegla najnižje vrednosti. Po nekaterih ocenah je številčnost srnjadi v Sloveniji v prvi polovici 19. stoletja znašala vsega en odstotek današnje številčnosti, medtem ko sta jelenjad in divji prašič praktično izumrla. V 19. stoletju je bilo v Sloveniji uplenjenih 38 risov. 

Samo preseljevanje ni dovolj

Dinarsko-jugovzhodno alpska populacija risa je izumrla v začetku 20. stoletja zaradi lova, izgube habitatov in pomanjkanja plena. Na omenjeno območje so jih vnovič naselili leta 1973 s preselitvijo šestih živali s slovaškega dela Karpatov v Slovenijo. Uspeh je sicer imel le omejen rok trajanja. Doselitev je bila namreč na začetku uspešna, živali pa so se razširile proti jugovzhodu na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino, proti zahodu v Italijo ter proti severu v Avstrijo. Na žalost se je po nekaj desetletjih populacija začela zmanjševati zaradi parjenja v sorodstvu.

V Posočju so risa z rednim odstrelom iz narave odstranili še leta 1998, o redni prisotnosti pa so – četudi z manj zanesljivimi podatki – poročali do leta 2012, večinoma zaradi škod pomorjene drobnice. Na območju slovenskih Julijskih Alp so ga zadnjič opazili leta 2014, ko so na cesti med Bledom in Bohinjem povozili mladega samca. Od takrat so se sledi za risom izgubile. 

Leta 2017 pa je zaživel danes že uveljavljeni mednarodni evropski projekt LIFE Lynx, čigar glavni cilj je reševanje Dinarsko-JV alpske populacije risa pred izumrtjem in njena dolgoročna ohranitev. To nameravajo storiti z izboljšanjem genetskih in demografskih napovedi za obstoječo populacijo, z doseljevanjem novih živali in varstvom populacije tudi v 21. stoletju. Namen projekta je zaustaviti propad Dinarsko-JV alpske populacije risa z doselitvijo živali iz vitalne populacije iz Karpatov ter tako zmanjšati parjenje v sorodstvu.

Slovenija ima 30 risov

Do leta 2022 so v Slovenijo in na Hrvaško pripeljali petnajst risov iz Romunije in Slovaške, kjer je populacija v ugodnem stanju. Skupno bodo v populacijo vključili štirinajst živali. “Vključenost v populacijo pa ne pomeni zgolj 14 doseljenih živali, temveč se vključenost v populacijo dojema kot dosežena, ko ris ustanovi teritorij na območju risa nasprotnega spola v času paritvene sezone oziroma ko je s pomočjo genetike potrjena reprodukcija doseljenega risa,” pojasnjuje Hvala. V Slovenijo je bilo doslej preseljenih deset risov, kjer je glede na razpoložljiv habitat prostora za približno 100 risov. 

Z monitoringom so v sezoni 2021/2022 potrdili minimalno številčnost 30 risov. Konfliktov s človekom se ni več bati, predvideva Hvala, ki dodaja: “Raziskave so doslej pokazale, da ris upleni en osebek na šest dni in pol. Ni sicer nujno, da je to srna, ki predstavlja njegov glavni plen. Na dolgi rok pa ohranja populacije parklarjev bolj zdrave. Študije so pokazale, da je ris zelo dober selekcionist, saj izbira šibke ali bolne, tudi popolnoma shirane in mlajše šibke osebke.”