Za razumevanje zgodovine tudi po sedemdesetih letih še potrebna primerjava virov

Svobodna cona vzhodne Furlanije je ozemlje, ki ga je poleti leta 1944 osvobodila in branila združena divizija Garibaldi Osoppo in je obsegalo občine Neme, Ahten, Fojda, Bardo in Tipano ter del občin Tavorjana in Čedad. Na tem približno 70 kvadratnih kilometrov velikem območju je živelo približno dvajset tisoč ljudi. Da bi obeležili 70-letnico te svobodne cone so v petek, 26. septembra, v foajeju gledališča Ristori v Čedadu otvorili posebno fotografsko razstavo, v dvorani pa so priredili posvet.bajc

O tistem zgodovinskem obdobju, o vlogah različnih komponent italijanskega odporništva na vzhodu in še posebno v Furlaniji ter o stikih s slovenskimi partizani in načrtih glede bodoče vzhodne meje se namreč na splošno še premalo ve, saj te teme zgodovinopisje ni še dovolj raziskalo. Zgodovinarji Gorazd Bajc, Santo Peli, Tommaso Piffer, Alberto Buvoli in Massimo de Leonardis so v Čedadu skušali osvetliti nekatere izmed omenjenih problematik.
Bajc je v svojem prispevku povedal, kako je slovensko odporniško gibanje že leta 1942 skušalo razširiti svoj vpliv na Benečijo in Rezijo. Toda znotraj Osvobodilne fronte so kmalu razumeli, da v teh krajih niso bili prav vsi pripravljeni podpreti slovenskih partizanov. Sicer sta Benečija in Rezija pogosto omenjena v slovenskih uradnih dokumentih, je dodal Bajc, a še danes malo vemo o odnosih Slovencev s Svobodno cono vzhodne Furlanije. Na podlagi italijanskih virov naj bi se IV. bataljon Gregorčičeve brigade, ki bi moral braniti to cono, umaknil pred nemško ofenzivo, ne da bi se nasprotniku uprl. Slovenski dokumenti pa opisujejo drugačno verzijo: bataljon je branil vas Plestišča (Tipana) cel dan, umaknil pa se je šele tedaj, ko je postalo jasno, da ni bilo možnosti za zmago. Ta zgodba je po Bajčevem mnenju dober primer, kako je še danes potrebno raziskovati predvsem arhive in primerjati različne vire, da bi čim boljše razumeli to obdobje. Buvoli pa je natančno orisal odnose med vojaškima enotama Osoppo in Garibaldi. Ti so bili večinoma konfliktni in so bili samo v kratkem obdobju, kot je bilo poletje 1944, dobri. Piffer je govoril o tem, kako so se komunistične stranke v Evropi, Italiji in Furlaniji vedle do drugih protifašističnih gibanj v drugi svetovni vojni. Šele ko so nacisti napadli Rusijo, so se namreč komunisti začeli boriti proti fašistom.
V Italiji so v glavnem sodelovali z drugimi odporniškimi gibanji, saj je bil njihov načrt, kot je povedal Piffer, povečati svoj vpliv in nato uveljaviti komunizem v družbi.
V Furlaniji pa se zaradi drugačnega doživljanja problema meje, to sodelovanje ni razvilo. De Leonardis pa je poudaril, da je iz dokumentov (tudi tistih o tajnih službah) razvidno, da so bodisi Američani bodisi Angleži podpirali italijansko odporništvo, tudi komunistično, čeprav so večkrat kritizirali odločitev partizanov, da ustanovijo svobodne cone, ki so jih imeli za vojaško nekoristne.

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.