“Nikoli ne umre jezik pesnika,” mi je napisu parjateu iz Posočja, potle ki je zaviedu, de nas je Aldo Klodič zapustu. Biu je odgovor na mojo miseu, de nas je zapustila adna od duš naše slovienske kulture, pa tudi človek, ki s puno konkretnimi stvarmi v cielim njega življenju nas je naučiu, de je beneški slovienski jezik velika bogatija an de ga ne smiemo zgubit.
Parjateu ima pru, pa njega besiede so samuo an part tistega, kar je ries.aldo
Vse naše besiede so, v telim trenutku, samuo an part vsegà, besiede, ki na znajo an na morejo poviedat, kaj je vse tiste, kar smo zgubil sadà, ki Alda nie vič.
Lahko pa besiede povedo tiste, kar nam je ostalo. Zadnji krat, ki smo intervjuval Alda, na žalost samuo po mailu, je bluo na začetku novemberja, malo pred zadnjim Sejmam. “Čujem, de Senjam Beneške piesmi, ki je biu ‘pomlad’ niekega začetka, je dozoreu njega sadje an sada bi bluo trieba zaries mu dat an novi zagon an nove cilje,”  nam je tist krat poviedu. Aldo nie prosu, pa je poviedu vsiem močnuo na glas  (čepru z velikim spoštovanjem do druzega, zak tist je biu njega značaj, njega narava), de smo želiel mi sami naše rože sadit. Je pa tudi vidu, de vart, beneški vart, ima potriebo novih moči, tudi novih izzivu.
Vse druge reči, an jih je puno, vse tiste, kar je Aldo naredu za branit ne samuo ideje pa tudi ljudi, ki so se boril za sloviensko kulturo tle par nas, na morejo ostat samuo an spomin, an tudi ne samuo kiek, ki nas je podučiu. Muore bit vsakdanji trud vsieh nas. Samuo takuo bo manj težkuo iti napri brez Alda. (m.o.)