Skorajda pet odstotkov prebivalcev zgornjega Posočja v teh časih potrebuje takšno ali drugačno humanitarno pomoč Rdečega križa. V dobrih dveh letih so z brezplačnimi prevozi pomagali 480 osebam in prevozili več kot 50.000 kilometrov. Na srečo je med koronakrizo na pomoč priskočilo dodatnih 20 prostovoljcev, prav toliko prostovoljcev opravlja brezplačne prevoze, ki so namenjeni predvsem starejšim občanom. Na terenu dela več kot 100 prostovoljcev. O stiskah in rešitvah smo se pogovarjali s sekretarko območnega združenja RK Tolmin Marjanco Velišček.

Blaž Močnik

Slišimo, kako epidemija poglablja stiske, kaj pa vi vidite na terenu?

Kakšnih deset odstotkov več upravičencev imamo kot v običajnem času. Najbolj opažamo, da so prenekateri otroci brez toplih obrokov. Zato smo skupaj z občino zagotavljali prehranske pakete za dodatne upravičence. Drugi so se znašli v stiski, ker so na čakanju z manjšim dohodkom oziroma so celo izgubili službo in jim nudimo hrano. Marsikdo pride do nas, ker ne uspeva poravnavati osnovnih življenjskih stroškov, zdaj je kritično obdobje zaradi nabave kurjave.

Kaj to pomeni v Posočju?

Z eno ponudbo hrane pomagamo okrog 800, v zadnjem času pa do 1000 oseb, to so upravičenci in družinski člani. Pa imamo stroge kriterije, kdo lahko dobi pomoč. Od tolminske občine dobimo 10.000 evrov, za šolski program še 4000, za prevoze tudi dobimo dodatni denar. Iz Kobarida dobimo 6500 evrov, iz Bovca 3000. To niso veliki zneski za tako veliko območje.

Mi nismo kot center za socialno delo z mehanizmom denarno-socialne pomoči, tudi nimamo nobenih podatkov o ljudeh, ki pridejo k nam. Imamo pa veliko prostovoljcev na terenu, ki prepoznajo težave, saj predvsem starejši le redko pridejo do nas. Obstaja pa tudi zelo majhen odstotek ljudi, ki zlorablja naše zaupanje.

Nekdo z minimalno pokojnino ali minimalno plačo še ni upravičen do pomoči, ker je teh ljudi na žalost veliko. Toliko hrane pa nimamo in ne moremo vsem pomagati. V izjemnih okoliščinah se seveda odzovemo, prvič načeloma vedno pomagamo, saj če nekdo pride do nas, je v stiski. S hrano vedno pomagamo, to ne sme biti vprašanje.

Kjer imate še dodatno težavo zaradi slabe demografske slike, kajne?

Da, ugotovili smo, da je v vseh treh občinah kar 1400 ljudi starejših od 80 let. Od teh je veliko žena, ki so ostale same, ki nimajo svoje pokojnine, ampak pokojnine po možu oziroma kmečke pokojnine, ki pa so bistveno nižje od 500 evrov. Tem je res težko. Tu je več stiske kot pri družinah, ki so deležni socialne pomoči. Zdi se mi, da se revščina preveša na starejše.

Kaj pa ugotavljate iz izkušenj finančnega svetovalca?

Predvsem to, da mlade družine, ki morebiti izhajajo iz ne najbolj funkcionalnih družin, ne znajo najbolj razpolagati s tistim, kar imajo. Živijo nad svojimi zmožnostmi in šele potem plačujejo račune, medtem ko starejši najprej poravnajo dolgove, nato pa v mrazu jedo enolično hrano. Mlade poskušamo naučiti, kako razpolagati z denarjem.

Z brezplačnimi prevozi imate prav tako precej izkušenj. So bile potrebe tako velike, da ste potrebovali nov avtomobil?

Najbolj smo se bali, da ne bomo dobili dovolj prostovoljcev, da bi lahko pokrivali potrebe. Uporabljali smo tudi zasebne avtomobile. Nov avtomobil nam v teh časih še toliko bolj prav pride, ker prevažamo samo člane enega gospodinjstva naenkrat, tudi javnih prevozov ni. Na mesec prevozimo v povprečju 3000 kilometrov.

Kako daleč ste z uvedbo dnevnega centra za starejše?

Projekt je pripravljen, da center uredimo tukaj, kar pa je odvisno od prenove stavbe. Mi smo pripravljeni, saj se nam stavba zdi primerna za humanitarni center. Pred leti smo poskusili prepričati nekatere nevladne organizacije, da bi bili v skupni stavbi, tudi Karitas smo povabili. Skupaj bi lahko naredili več. Z dnevnim centrom bi lahko preprečevali osamljenost, imeli smo zamisel z uvedbo telefona, kjer bi bili dežurni v pomoč starejšim. Ampak brez prostovoljskega dela ne gre, če pa bi vsi nevladniki angažirali svoje prostovoljce, bi se nekoliko razbremenili. Z več prostovoljci bi se lahko lotili tudi projekta viška hrane iz trgovin in lokalov. To je obremenitev, ki je zaenkrat še ne upamo prevzeti.