Politična kariera Uroša Brežana je v zadnje pol leta dočakala nov zasuk, ki zdaj aktualnega poslanca Državnega zbora v Gibanju Svoboda spet potiska v ospredje. Potem ko se je moral jeseni zaradi nesoglasij s premierjem Robertom Golobom posloviti z mesta ministra za naravne vire in prostor, je potrpežljivo in brez pranja umazanega političnega perila v javnosti počakal na novo priložnost in jo dočakal kot kandidat Svobode na prihajajočih evropskih volitvah. Dolgoletni tolminski župan, 52-letni ekonomist, ima očitno visoke ambicije in želi na delo v belgijsko prestolnico. Tam si bo v prvi vrsti prizadeval za vode in mir, pravi. Še pred tem pa je čas, da se tudi slovenska politika izboljša, kritično priznava.

 

Pogovarjava se 27. aprila, na državni praznik. Kako ga dojemate?

Dan upora proti okupatorju je z vidika slovenske državnosti eden temeljnih praznikov. Upor v drugi svetovni vojni je eno tistih častnih dejanj, na katerih naša država temelji. Je osnova in prvi odločen korak, ki je potem pripeljal do osamosvojitve leta 1991 in je gotovo nekaj, na kar moramo biti ponosni. Tudi zato, ker izhaja iz borbe proti fašizmu in nacizmu, na katerem je zgrajena povojna Evropa. Primorci tu ob italijanski meji vemo, kaj je pomenil fašizem, in ni naključje, da so bili prav tu Slovenci – tigrovci prvi borci proti fašizmu v Evropi. Tudi to je del naše zgodovine, ki je pomemben del naše identitete in nas trdno sidra v ta evropski prostor, saj smo se znali postaviti zase tudi ob najhujših zgodovinskih preizkušnjah.

 

Februarja ste zasedli poslansko klop in se tako vrnili v javno življenje. Kakšno leto je za vami?

Leto je bilo zelo turbulentno. Sprememb je bilo veliko in bile so radikalne. Nekaj odločitev je bilo mojih, nekaj pa takih, na katere nisem imel vpliva. Gotovo je bila to dobra šola.

Ministrsko delo je bilo izjemno zanimivo, velikokrat naporno, vendar po drugi strani tudi poučno. Hvaležen sem za to izkušnjo. Ni mi žal, da sem ta izziv sprejel, kajti brez tega, da sam stopiš v škornje tistih, ki jih ponavadi samo opazuješ in si zato prevečkrat kritičen do njihovih odločitev in dejanj, ne moreš zares razumeti, kako se ustvarja politika na najvišji državni, evropski pa tudi svetovni ravni.

 

Pa so se v tem času od državnozborskih volitev kaj razblinile iluzije o politiki na najvišji ravni?

Nikoli nisem imel kakšnih posebnih iluzij glede politike. Tudi na najvišji ravni sem bil glede tega vedno dokaj realno na tleh. Zavedam se, da politiko delajo ljudje in da je zaradi tega podvržena vsemu, kar ljudje prinašamo v življenje. V preteklosti sem o tem lahko razmišljal in sem imel svoje mnenje. Danes to vem iz svoje izkušnje. Verjamem, da se slovenska politika lahko izboljša tako organizacijsko, s tesnejšim sodelovanjem s strokami, kakor tudi z večjo povezanostjo in vključevanjem ljudi – tistih, za katere ves čas delamo.

 

Pa ste po dveh letih tako kot velik del slovenskih volivcev vsaj malo razočarani nad stanjem?

Zvenelo bo najbrž nenavadno, a vseeno povem po resnici: kot minister se praktično nisem imel časa ukvarjati s tem, kako sta moje ali delo vlade videti od zunaj, saj sem se osredotočal predvsem na naloge, ki so dnevno polnile mojo mizo. Potem pa ugotoviš, da je to ena najpomembnejših stvari, ki šteje na volitvah. Zato lahko rečem, da ima tudi trenutna vlada še kar veliko prostora, da se izboljša, do konca mandata sta še dve leti.

 

Politični kapital po volitvah je bil izjemen, medeni tedni pa zelo kratki, če sklepamo že po kratkem stiku premierja Roberta Goloba s takratno notranjo ministrico Tatjano Bobnar. Se strinjate?

Volilni rezultat je zahteval veliko več, kot je bila ta koalicija sposobna prinesti in prenesti v tako kratkem času. Rezultat je pokazal zahtevo po drugačnem načinu vladanja, pokazal je izjemno zaupanje in pa seveda tudi velikanska pričakovanja, ki jih so jih državljani projicirali v to vlado. Ko je vlada začela z delom, nas je kdaj zaneslo z obljubami, na kakšen način in kako hitro bodo nekateri zelo težki problemi ali pa izzivi, ki so pred našo družbo in ki jih praktično vsak dan živimo, rešeni. Potenciranje teh pričakovanj se zdaj maščuje.

Stvari seveda niso zgolj črno-bele: veliko stvari je bilo dobro zastavljenih, številne izpeljane – denimo odziv na energetsko krizo po napadu na Ukrajino. Na področju cen energentov tako z vidika gospodarstva kot tudi gospodinjstev smo se uspešno izognili veliko večjim problemom. Tu je na ravni Evropske unije in Evropskega sveta veliko prispeval predsednik vlade, ki prihaja iz energetske branže. Tudi gospodarski kazalci so v tem trenutku dobri, brezposelnost je nizka, praktično na najnižjih ravneh do zdaj. V primerjavi z ostalimi državami v Evropi imamo relativno visoko gospodarsko rast. Tudi inflacija se je znižala pod povprečje v Evropski uniji, tako da zelo težko govorimo o tem, da je ta vlada neuspešna. Mislim, da je kar nekaj področij, kjer je dobro zastavila svoje delo.

 

In sredi tega pride še katastrofalna ujma. Ste takoj vedeli, da se je zgodilo nekaj nepojmljivega?

Sam sem bil takrat v tujini na dopustu. Že dan pred ujmo, ko je Agencija Republike Slovenije za okolje napovedovala, da bi se lahko zgodile poplave in ujma, kot je ne pomnimo, sem bil opozorjen s strani sodelavcev. Naslednji dan sem bil že skupaj z družino na letalu na poti v Slovenijo in dan po tem na izredni seji vlade.

Take ujme v Sloveniji še ni bilo, niti take škode ne – zato je praktično nemogoče, da nas ne bi vse presenetila. Res so bile v zadnjih letih ujme vedno pogostejše, vendar so bile bolj lokalizirane in zato z manj usodnimi posledicami ter z veliko manj materialne škode, kot pa je bila 4. avgusta.

Glede sprejemanja predpisov smo bili zelo hitri: že 9. avgusta, pet dni po ujmi, smo spremenili zakon o odpravi posledic naravnih nesreč v državnem zboru. Zakon je bil sprejet soglasno in to je pokazalo, da Slovenija vseeno v takih trenutkih zna stopiti skupaj. Res smo bili enotni.

Mislim, da je bila prva reakcija na terenu res zgledna in da smo se iz nje ogromno naučili za v prihodnje. Tudi zaradi tega je resna analiza tako pomembna.

 

Toda kritika premierja je bila, da vaše ministrstvo ni dovolj učinkovito, da občine ne dobijo dovolj hitro denarja, pika na i je bila izguba zaupanja v vas, kot je dejal predsednik vlade. Kaj se je takrat dogajalo med vama?

Izplačila prvih sredstev za sanacijo, ki se izplačujejo predvsem občinam za javno infrastrukturo, še nikoli dotlej niso bila izplačana tako hitro kot po 4. avgustu. V zakonu o odpravi posledic naravnih nesreč smo zapisali, da bodo občine prejele do 40 odstotkov predhodno ocenjene škode –  in to vnaprej! –, da se bodo lažje spopadle s posledicami neurja in jih začele odpravljati. Ko nekaj zapišemo v zakon, je to samo prvi korak. To je lažji del posla, potem pa je treba to izpeljati skozi celoten državni aparat. Tu žal pride do zamika. Sam lahko rečem samo to, da smo na ministrstvu takrat naredili vse, da bi bili maksimalno hitri. Mislim, da to ni bil glavni vzrok za izgubo zaupanja: šele tisti dan, ko sem imel svoj »poslovilni« govor v državnem zboru, so na račun našega ministrstva prišla sredstva za plačilo občinam.

 

Kaj pa je bil potem razlog za izgubo zaupanja?

Težko rečem. Zavedati se moramo, da je bil takrat pritisk na celotno vlado izjemen. Res veliko število družin je izgubilo streho nad glavo, številna podjetja so morala ustaviti proizvodnjo, javna infrastruktura je bila uničena in na prizadetih območjih je življenje praktično obstalo. V tistih trenutkih je normalno, da si je predsednik vlade želel, da se stvari odvijajo hitreje. Sam sem z vsem svojim vedenjem, znanjem, podprt s strani sodelavcev delal tisto, kar je prav, kar je optimalno in maksimalno možno učinkovito. Veliko sem bil tudi na terenu in v stiku s prizadetimi. Najbrž pa si je kdo predstavljal, da smo lahko in moramo biti še boljši. Na koncu mi je res veliko pomenilo to, da so sporočila s terena kazala veliko podporo mojemu delu.

 

Kakšne rešitve so hitre in všečne in kakšne dolgoročne?

Za Zgornjesavinjsko dolino, a tudi za vse ostale vodotoke, je čas za res dober premislek, kako te vodotoke urejati in predvsem skrbeti zanje. Gotovo nam je ta ujma pokazala, kako smo ranljivi, kako so lahko ranljive tudi rešitve, ki jih projektiramo. Zato verjamem, da je koncept, ki govori o na naravi temelječih rešitvah v veliko primerih pravi pristop tudi za urejanje vodotokov. Da mora biti infrastruktura, ki je že zdaj v neposredni bližini vodotokov ali v poplavnih območjih, odporna na visoke vodostaje in poplave, da mora biti zavarovano premoženje in še posebej domovanja, ki so v neposredni bližini vodotokov. Ko pa govorimo o razvoju za naprej, je treba vodi pustiti njen prostor. Vodi in naravi je treba izkazati dovolj spoštovanja, da bomo lahko še naprej živeli v sožitju, ob predpostavki, da bodo taki dogodki tudi v prihodnje z veliko verjetnostjo še bolj pogosti.

 

Zakaj ste se po slovesu s funkcije umaknili v ozadje? Ste imeli v mislih tudi odhod iz Gibanja Svoboda oziroma politike?

Ne, nisem človek, ki bi se odzval na prvo žogo. V takih trenutkih ti seveda gredo po glavi različni hitri in »junaški« odzivi. Vendar se mi zdi, da sem s tem, ko sem si vzel nekaj časa, da so se strasti nekoliko pomirile, naredil pravo potezo. Jutro je vedno pametnejše od večera.

Kakšen je potem danes vaš odnos s predsednikom vlade? Sekira je očitno zakopana, ker ste na kandidatni listi za evropske volitve. 

S predsednikom vlade sva imela razgovor na štiri oči. Povedala sva si vse tisto, kar si je treba povedati po takem dogodku, da se lahko gre naprej, saj časa ni možno zavrteti nazaj.

Kandidiranje na evropskih volitvah jemljem zelo resno. Kot slovenski evropski poslanec bom dosledno nadaljeval, kar sem doma počel doslej. Štiri mandate sem bil župan Tolmink in Tolmincev, kot predstavnik Slovenije v odboru regij v Bruslju pa sem dodobra spoznal tudi evropski način dela in odločanja. Zdaj kot poslanec vidim slovensko politiko še z zakonodajnega vidika, tako da sem »doma« v evropskih projektih, kohezijski politiki in čezmejnem sodelovanju. A če me vprašate za dve ključni temi, s katerima se želim ukvarjati v Bruslju, sta to voda in mir.

Na zadnjih volitvah v evropski parlament je kar 77 odstotkov volivcev glasovalo preferenčno. Vsi sedanji evropski poslanci so izvoljeni s preferenčnimi glasovi. S tega vidika deveto mesto ni zapostavljeno, kvečjemu izpostavljeno. Na devetem mestu sem v ugledni družbi dveh evropskih poslancev, Ljudmile Novak in Milana Brgleza, pa donedavnega ministrskega kolega Luke Mesca …

 

Vprašanje o preferenčnem glasu za volitve v Državni zbor gre zdaj na posvetovalni referendum. Boste podprli predlog?

V debati v državnem zboru na temo preferenčnega glasu je bilo veliko bojazni predvsem s strani opozicije, kako se bo sploh vodila kampanja, če bo v isti volilni enoti več kandidatov iste stranke. Ne zdijo se mi utemeljeni. Že zdaj imamo občinske volitve, kjer imamo več volilnih enot in več kandidatov iste stranke – in volivci izbirajo s preferenčnim glasom. Drugo so evropske volitve, kjer so volivci preferenčni glas že posvojili.

Se mi pa zdi utemeljena bojazen, da bi tak preferenčni glas na državnozborskih volitvah lahko pomenil manjši vpliv nekaterih bolj ruralnih, redkeje poseljenih območij. Območja, kot je tudi naše Posočje, pa potrebujejo svoj glas. A to nevarnost bo zagotovo možno odpraviti takrat, ko bomo imeli predlog zakona na mizi. O tem na referendumu ne bomo odločali, ampak bomo odločali samo o tem, ali si volivci želimo imeti tudi s strani ene stranke na volilnem lističu več kandidatov, da lahko izberemo enega ali drugega. In če kdaj, se mi zdi tak referendum primeren ravno skupaj z evropskimi volitvami, ko hkrati lahko že tudi vidimo, kaj dobrega nam tak volilni sistem ponuja: da od vsake stranke izberemo najbolj primernega kandidata ali kandidatko, da nas zastopa v Bruslju.

 

Evtanazija – da ali ne?

Ne govorimo o evtanaziji, ampak o pomoči pri končanju življenja. Mislim, da je to zelo intimno vprašanje za vsakega posameznika. S tega vidika se mi zdi primerno vprašanje za referendum, ker mislim, da mora predvsem sam vsak pri sebi razmisliti, ali bi si v razmerah, ko bi sam trpel in ko mu ne zdravstvo ne medicina ne bi ponujala več možnosti, da to trpljenje omili, lahko rekel, da se želi dostojanstveno posloviti in bi lahko poiskal strokovno pomoč za to.

 

Podobno vprašanje za osebno uporabo marihuane – da ali ne.

Že dolgo se nisem s temi stvarmi ukvarjal, moram priznati (smeh). In spomin me brez možnosti ugovora prestavi v študentske čase … Menim, da v primerjavi z alkoholom in njegovim učinkom ali pa škodljivimi družbenimi posledicami, marihuana gotovo ne predstavlja take grožnje za našo družbo in zdravje. S tega vidika bi jo za osebno uporabo v zmernih količinah dovolil. Tako je tudi stališče stroke, ki nam je bilo predstavljeno v državnem zboru.

 

Je Evropska unija razcepljena ali pluralna, če pogledamo madžarsko soliranje, ali pa Španijo, ki ne priznava odcepitve Katalonije, zahteva pa priznanje Palestine? S tem, da smo praktično pozabili, da Britanije ni več med nami. 

Evropska unija je gotovo unikaten, izjemen projekt, predvsem pa projekt miru, ki je bil zasnovan po evropski kalvariji obeh svetovnih vojn 20. stoletja. S tega vidika je do danes Evropska unija gotovo opravljala izjemno pozitivno vlogo, ki je prepoznana tudi v svetu. Za ta projekt smo prejeli tudi Nobelovo nagrado za mir! Je pa Evropa danes pred novimi izzivi. Vojna v Ukrajini nas postavlja pred veliko dilemo, kako se zoperstaviti ruski agresiji. Do katere mere se pri tem vpletati, kako naj Evropa postane tudi na področju obrambe bolj samostojna v okviru Nata. Tu bo najbrž v prihodnosti treba poiskati odgovore v smeri večje avtonomije. Če Evropa želi ohraniti konkurenčnost in blaginjo ter s tem pomemben položaj v svetu, bo morala spremeniti svojo strategijo. Težko je igrati po pravilih, ki so bila zastavljena pred 50 ali 60 leti, če jih na tem igrišču drugi ne upoštevajo več.

 

Jedrska elektrarna Krško 2 – da ali ne?

Na ministrstvu smo vodili postopek za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za podaljšanje delovanja jedrske elektrarne v Krškem za naslednjih 20 let, se pravi do leta 2043. Ta postopek je bil izjemno kompleksen. V njega so bile vključene vse sosednje države, celo dežela Bavarska. Vemo, da sta tako Avstrija kot Nemčija izraziti nasprotnici jedrske energije, a smo jih s pomočjo naših strokovnjakov kljub temu prepričali, da je okoljevarstveno dovoljenje prestalo ta zahteven mednarodni preizkus. Res verjamem, da ima Slovenija dovolj znanja, ki si ga je nabrala na področju jedrske energije v preteklosti, da je sposobna izpeljati tudi projekt JEK2. To je izjemen izziv, vendar ga z vidika boja proti podnebnim spremembam in nujnosti razogljičenja energetskega sistema vidim kot najmanj slabo možnost za prihodnost. Mislim, da za naslednjih nekaj desetletij žal človeštvo nima boljše tehnologije za to, da pride do razogljičenja do leta 2050. To je pa cilj, ki si ga je Evropska unija zadala in ki je z vidika naše prihodnosti boja proti podnebnim spremembam nujen.

 

Lahko EU ključno vpliva na razplet vojne v Ukrajini?

Ljudje trpijo in Evropska unija skuša s skupno zunanjo politiko in diplomacijo igrati vlogo, ki naj v najkrajšem možnem času pripelje do miru. Ali je takšna rešitev lahko sprejemljiva tako za napadeno Ukrajino kot za agresorsko Rusijo? V našem najvišjem interesu je, da poskušamo narediti vse, kar se da, da pride čim prej do umiritve napetosti, obenem pa je naša dolžnost, da Ukrajini zagotavljamo možnost, da se pred agresijo brani.

 

Medtem pa gledamo še genocid v Gazi.

Tu je Slovenija svojo načelno držo jasno izrekla v okviru resolucije, ki jo je pripravila z ostalimi nestalnimi članicami Varnostnega sveta ZN: obnašanje Izraela po napadu Hamasa je najmanj enako obsojanja vredno, ubijanje nedolžnih otroških in ženskih žrtev v tisočih pa je za 21. stoletje popolnoma nesprejemljivo .

 

Če se preseliva bližje – Krajinski park Soča da ali ne?

Pobudo za krajinski park vidim predvsem kot izraz velike skrbi in kritiko tega, kar se v dolini in na Soči dogaja v zadnjem letu. Argumenti, da bi bil krajinski park samo dodatno zavarovanje in dodatna omejitev, ne držijo. Soča je z vidika varovanja narave zavarovan spomenik z zakonom leta 1976, delno je v Triglavskem narodnem parku, velik del v Naturi 2000. Krajinski park ne pomeni novih zavarovanj, ampak pomeni zgolj povzetek tistih zavarovanj, ki na Soči že obstajajo, na drugi strani pa pomeni možnost drugačnega, kvalitetnejšega in bolj skupnostnega ter participativnega upravljanja te naše naravne vrednote. Na vprašanje krajinski park da ali ne bi največ koristnega prinesla argumentirana javna debata, saj bi ljudje razumeli, na kakšen način je mogoče najbolje upravljati in varovati naša naravna bogastva. Zavračanje take debate se mi zdi škodljivo, saj lahko prinese rešitve, ki bi jih bilo mogoče implementirati tudi na drugačne načine, denimo v sklopu skupnega odloka vseh treh občin.

 

V kakšnih odnosih ste zdaj z občino Tolmin? Če sklepam po objavah na Facebooku, z županom Alenom Červom nista ravno na ti. 

Župan je dal že takoj po izvolitvi jasno vedeti, da z mano ne želi komunicirati. Niti v času mojega ministrovanja ni komuniciral z mano. Edina izjema je bila ena objava na Facebooku, na katero sem se odzval, ker sem jo ocenil za pretirano, podcenjujočo in žaljivo. Nazorno je pokazala, da je ta manko komunikacije problem. Zato sem dal pobudo, da obudimo srečanja posoškega kolegija, ki smo jih imeli v preteklosti še pri načelniku upravne enote Zdravku Likarju. Zaenkrat žal ta pobuda še ni uresničena.

Me pa veseli, da sem ohranil tesne stike z bovškim in kobariškim županom in da smo pred kratkim denimo sedeli s kolegom Krivcem ter državnim svetnikom Jožefom Školčem na temo predora pod Vršičem. Sam bom svoja prizadevanja za Posočje v vsakem primeru nadaljeval, zato bom v Tolminu odprl poslansko pisarno, ki bo tu ostala tudi v primeru, da bom izvoljen za evropskega poslanca.

Za območje, kot je Posočje, je zelo pomembno, da funkcionarji sodelujemo, da med seboj komuniciramo in da pozabimo na osebne ali strankarske razlike, ko gre za interese okolja, ki nas je izvolilo. To je profesionalno, zrelo in to ljudje upravičeno pričakujejo od nas.

 

Dolini manjka kritične mase, kar se vidi tudi po pomanjkanju delovne sile, ki jo uvažamo tudi že s Filipinov in Indije. Lahko to politika spremeni, da bi bili za delo sami sebi še zanimivi?

Soška dolina je izjemno okolje za življenje, tudi za vzgojo otrok, tu so nekatere uspešne ustanove in tudi uspešno gospodarstvo. Hkrati pa predstavlja priložnost tudi čas, v katerem se veliko dela lahko opravlja na daljavo. Izziv gotovo predstavljajo dodatne stanovanjske kapacitete, predvsem za mlade. Zato me veseli, ko vidim, da se uresničuje projekt izgradnje stanovanj v Zalogu, za katerega smo še v času mojega županovanja pridobili gradbeno dovoljenje in evropska sredstva. Prav tako me veselijo aktivnosti sedanje občinske uprave pri pridobivanju zazidalnih zemljišč na Cvetju in snovanje nove soseske na tem območju, ki bo z izgradnjo obvoznice postalo izjemno atraktivno.