“Vsi se ‘Doricja’ spominjamo kot človeka, ki se je izpostavil za naše pravice, bil je pogumen, drzen, ognjevit, globoko je verjel v svoje ideale solidarnosti, pravičnosti, enakopravnosti. Izidor Predan je za italijanske nacionaliste in nasprotnike Slovencev imel še to napako, da je bil komunist.”
S temi uvodnimi besedami je Iole Namor, predsednica KD Ivan Trinko, predstavila dokumentarni film o Izidorju Predanu, ki so ga premierno predvajali v polni dvorani Slovenskega kulturnega doma v Špetru v sredo, 22. februarja, na pobudo KD Ivan Trinko in v sodelovanju s Slovenskim programom Deželnega sedeža RAI za FJK, podjetjem Video pro in z Inštitutom za slovensko kulturo v okviru niza ‘Da beseda, ki smo jo podedovali ne izumre’. Režiser Aljaž Škrlep, ki je tudi avtor dokumentarca o Viljemu Černu, ki so ga predvajali en teden prej, je v Špetru poudaril, kako je že med raziskovanjem presenečeno ugotovil, da sta Černo in Predan neke vrste ‘superheroja’. “Bila sta dva pola, ki sta bila nujno potrebna, zato da tu mi danes sedimo, da se tu ohranjata slovenstvo in kultura na zelo visokem nivoju,” je povedal. Dodal je še, da ga je v življenju Doriča Predana najbolj presenetilo to, “kako so ga osebne izkušnje pripeljale do tega, da je razumel, da je Slovenec, kar je nekaj, kar mi mladi vemo od rojstva, kar nam je prirojeno”.
Zbrane je nagovorila tudi podpredsednica Inštituta za slovensko kulturo Živa Gruden, ki je poudarila, da nam navdušenost mladega režiserja “daje upanje, da je pot, po kateri so oni takrat začeli, ta, po kateri moramo nadaljevati.”
Dokumentarec sloni na intervjujih s Predanovima sinovoma, Vladimirjem in Marcom, ter z njegovo ženo Adele, v njem pa se prepletajo črno – bele fotografije, barvni posnetki Rečanske doline, pripovedi o kulturnem, političnem in ‘javnem’ življenju in vpliv teh dogodkov na Doričevo osebno oziroma družinsko življenje.
Portret beneškega politika in novinarja, ki ga je ustvaril Aljaž Škrlep, je tako pravzaprav slika celotnega povojnega obdobja v Benečiji in se vije od Doričeve lakote v otroštvu (“prvič, ko sem bil sit, je bilo, ko sem imel 17 let, je vedno pravil moj oče,” pove Vladimir v intervjuju) do prvih stikov s partizanskim gibanjem, do napadov italijanskih nacionalistov s ‘podporo’ države, na primer, ko so ga, ko je bil star 23 let, obtožili vohunjenja in izdajstva, aretirali, ne da bi o tem obvestili družino, in ga šest mesecev zadržali v zaporu.
Kljub težavam in nasprotovanjem v ‘mračnih letih Benečije’ je Predan dolgo vodil Kd Ivan Trinko, Demokratično fronto Slovencev in, seveda, naš časopis Novi Matajur, ki ga je podpisoval od leta 1974 do leta 1984. Predanovo ime pa je povezano tudi z beneško literaturo: Živa Gruden v dokumentarcu ugotavlja, da je bil Predan verjetno prvi pisatelj, ki je tako sistemsko uporabljal beneško narečje v prozi. Bil je tudi pobudnik čezmejnih srečanj Slovencev na Kamenici in na Matajurju. Kot pove Marco Predan v filmu, je bil namreč na drugi strani meje Dorič priljubljena osebnost, vsi so ga imeli radi, tudi tisti Slovenci, ki niso bili komunisti. Prav na srečanju Slovencev na Matajurju 11. avgusta 1996 pa je nenadoma umrl.
“Vse se je ustavilo, nastala je tišina, polna žalosti in bolečine, misli in spominov, ko so mu najprej eden, nato dva in potem vsi polgasno in zelo ubrano zapeli v slovo Oj, božime,” se tistih trenutkov v dokumentarcu spominja Iole Namor.
Namorjeva pa je v Špetru dodala še naslednje misli: “Dediščina, ki sta nam jo zapustila Černo in Predan, je tudi v prepričanju, da moramo biti ambiciozni in imeti visoke cilje. Kot nam je vedno pravila Bruna Dorbolò, moramo sanjati, zato ker če smo prepričani, če zavihamo rokave in dobro delamo, lahko tiste sanje tudi uresničimo. Dvojezična šola, muzej SMO, ki sta po kvaliteti na evropski ravni, sta dokaz tega in spodbuda za nas”.