Katja (na desni) s svojima “cimrama” Niko in Julijo

Intervjuvali smo Katjo Canalaz, bivšo učenko in dijakinjo dvojezične šole Pavla Petričiča, ki se je letos šolala na gimnaziji Poljane v Ljubljani. To možnost ji je ponudil Slovenski izobraževalni konzorcij iz Gorice.

 

Zakaj si se odločila za ta program? Kako si izvedela zanj?

“Za šolanje v Sloveniji sem se odločila, ker sem se že dolgo želela preizkusiti na slovenski gimnaziji. Ljubljana pa je blizu, a vsekakor dovolj daleč, da začneš novo življenje. Čutila sem potrebo do neke bistvene spremembe: želela sem spremeniti okolje in spoznati nove ljudi. Preko šole sem spoznala Slovik, ki omogoča dijakom polletno ali celoletno šolanje v Ljubljani z bivanjem v dijaškem domu.”

Katere so razlike med italijansko in slovensko šolo?

“Razlike so bistvene, največjo sem opazila pri organizaciji. Že med prvo uro prvega šolskega dne septembra smo dobili urnik za celo šolsko leto in seznam vseh profesorjev. V Italiji čakaš dlje časa, da vse to dobiš. Tudi način poučevanja oziroma predavanja profesorjev je različen. Tukaj so bolj v ospredju dijaki in njihove potrebe, profesorji pa se ne obremenjujejo s programom, ki mu je treba slediti, oziroma s tem, kar je treba še predelati. Kjub temu da so razredi zelo številčni (v mojem nas je 31), profesoriji po- slušajo in skušajo pomagati vsem.”

Misliš torej, da slovenski šolski sistem deluje boljše kot italijanski?

“Smeš no je, da se tukaj v Sloveniji pritožujejo nad šolskim programom in ministrstvom za izobraževanje (kar je tudi razumljivo, ker so tudi tu kakšne težave). V teh primerih pomislim, da oni niso še spoznali našega šolstva in ne vejo, kaj vse se pri nas dogaja. Zdi se mi, da je stanje v Sloveniji boljše kot v Italiji.”

Komu priporočaš to izmenjavo?

“Seveda ta izkušnja ni za vsakogar. Če te starši v to prisilijo, ne vem, koliko ti bo všeč. Najbolje je, da če se sam odločiš za to izmenjavo, ker se boš potem z veseljem preizkusil v novi situaciji. Zato predlagam, naj gre na šolanje v Ljubljano, kdor potrebuje neko spremembo in si želi doživeti nekaj novega.”

Slišali smo, da boš tudi zadnji let- nik višje srednje šole opravila v Ljubljani. Kako to?

“Odločitev je prišla precej avtomatično, že med zimskimi počitnicami sem o tem razmišljala. Mogoče ni enega natančnega odgovora, za- kaj sem se odločila, da ostanem v Ljubljani. Gotovo pa so občutki, ki sem jih tukaj doživela, bistveno vplivali name. Če gledamo z bolj praktičnega vidika, pa bi imela, če bi se vrnila na licej v Gorico, veliko dela in ne vem, koliko bi bila uspešna na maturi. Tukaj pa bi imela neko kontinuiteto in bi se lažje skoncentrirala na delo. Tudi življenje v Ljubljani mi je zelo všeč.”

Kako pa je potekalo letošnje šolsko leto?

“Bilo je zelo delavno. Prišla sem v novo okolje in sem počasi sprejemala vse novosti, ampak zelo pozitivno. Nadoknaditi sem morala znanje jezikov in pri nekaterih predmetih. Ko sem razumela, kakšna sta tu način in ritem dela, sem se lažje začela učiti.”

Katere predmete si imela oziroma kakšen je bil tedenski urnik?

“Na splošni gimnaziji Poljane imamo 4 ure slovenščine, kjer se veliko pozornosti daje književnosti, ampak tudi slovnici. Nato sledijo 4 ure matematike, kjer nisem imela veliko problemov, ker smo del letošnje snovi na znanstvenem liceju v Gorici že predelali. Nato imamo po dve uri tedensko za znanstvene predmete oziroma za fiziko, kemijo in biologijo. Po dve uri tedensko pa imamo še za učenje psihologije, zgodovine in geografije. Velik pomen se daje tu učenju jezikov: angleščina je na zelo visoki ravni (pri tem sem imela nekaj težav na začetku), kot ostala dva jezika pa sem izbrala španščino in italijanščino.”

Kakšno je življenje v dijaškem domu? Ali si spoznala veliko ljudi?

“Življene v dijaškem domu je zelo barvito. Sicer sem tu največ časa porabila za učenje, za počitek in za druženje z nekaj prijatelji. Nato sem hodila dvakrat tedensko na treninge sabljanja. Spoznala sem veliko novih ljudi.”

Kaj ti je prinesla ta izkušnja?

“Spoznala sem nove osebe in novo okolje, ki so bistveno vplivale name. Mislim, da sem se v tem času spremenila, spremenil se je moj način opazovanja sveta in tega, kar se okoli mene dogaja. Kar mi je bilo najbolj všeč, je to, da te tukaj ne sodijo po tem, če si drugače oblečen kot drugi, če imaš na primer zelene lase, če razmišljaš drugače… Sprejmejo te takega, kakršen si. Ker je veliko mesto in si eden izmed mnogimi, nimaš občutka, da te stalno ocenjujejo, prav zato ker si eden med mnogimi. Zato bi gotovo rekla, da mi je ta izkušnja odprla oči na nova obzorja.”

Giulia Cariola