rudarji_16Ponosni bit, kar so: dieluci, ki so kopal karbon v belgijanskih minierah za dat buojše življenje našim dolinam; hvaležni njih pomočnici sveti Barbari, ki jih je varvala vse tiste lieta, ki so garal nuoc an dan v mini; žalostni, zak mislejo na vse  parjatelje, pa tudi na vse ostale, ki so ku oni kopal karbon, an jih nie vič med nami. Tuole nam “pravejo” oči telih štierih naših moži, ki so an part zgodovine naše zemlje. Ankrat, kar so začel praznovat sveto Barbaro tle par nas po vaseh, al pa vsi kupe z Zvezo slovienskih izseljencev – sekcija bivših rudarjev (ex minatori), jih je bluo na desetine pred spomenikom minatorju v Špietre. Telo zadnjo nediejo, 4. dičemberja, so bli še oni: Lorenzo Qualizza iz Kravarja (ki živi v Kanadi), Edoardo Manzini iz Brišč (živi v Petjagu), Serafino Londero, ki je an Lah pa se čuje tudi naš, ker je oženu adno našo ženo, an Santo Drescig iz Sevca, ki živi v Laškem. Lepuo je bluo videt ta par njih naše župane, kamunske može, an tudi pokrajinskega konsilierja, ki so kupe z njim tiel počastit tel poseban praznik za naše minatorje an za njih družine. Miseu je šla na vse tiste, ki so zapustil tel sviet tle doma an po sviete. Renzo Mattelig, direktor Zveze slovienskih izseljencev – Slovenci po svetu, ki organizava tel praznik, se je zmislu na dva stebra telega asočjacjona, ki sta nas pred kratkim zapustila: Elio Qualizza – Kalutu iz Gnjiduce, an Renata Sdraulig – Katarinčna iz Zverinca, uduova od Tonija Lauretig – Lenkcjovega iz Gniduce, ki je živiela v kraju Tamines v Belgiji an je tudi šenkala karel (berlain po francuosko, berlina za naše minatorje), ki stoji pred špietarskim kamune v Špietre. Tisto berlino so nucal v mini za preuažbat karbon, ki so kopal v dricane.
Priet ku so se zbral pred spomenikom, naši minatori so bli par sveti maši, potle so šli pa na kosilo kupe z družinam, z uduovam minatorju, ki le napri častijo sveto Barbaro v spomin njih te rancih, an parjatelju.
Na koncu pa povemo, de za vse naše minatorje so le v nediejo zmolil povsierode po naših dolinah.