“Donas tle na Štupci živi devet ljudi, ankrat, po drugi ujski, nas je bluo 103,” mi prave Carlo Crast, ki v vasi živi an ustvarja, saj je poznan ku zlo dobar obartnik. V adni od tistih hiš, ki so ta par ciest, ki peje do konfina, je bluo dvanajst bratou, za reč ki dost jih je bluo ankrat v adni sami družini. Carlo pa nie teu samuo tuole poviedat, pač pa mi pokazat dielo, ki ga je naredu sam s sojo koso: posieku je an lepuo očedu stazo, ki peje do muosta. “Tuole sam naredu, zak vsi tisti, ki gredo pruot Nediži, de bi potle šli napri po kakšni stazi, gredo mimo hrama, kjer je bla ankrat butiga. Pa tam je nevarno, muora ratat, de an dan kiek pade dol, saj je vse gnjiluo. Pomisliti pa je trieba, de tle tod gre mimo narmanj an taužint ljudi na lieto,” nam die še Carlo, ki je zatuo nardiu ‘by-pass’, takuo nie vič nevarno.
Tam, blizu kraja, kjer je očedu, je bla ankrat šuola (zaparli so jo oku lieta 1950), sada pa je težkuo videt, de je kajšan zid še po koncu, povsierode je puno garbide. ‘Novo’ stazo, ki nie pruzapru nova, samuo lepuo očedena, bi jo lahko zbuojšal, “takuo ku znajo narest v Sloveniji, pa so reči, ki bi jih muorli narest tisti od Kamuna …” Ja, zak problem je, prave Carlo, de “naša podbunieška aministracjon bi muorla narest kiek an za telo vas, očedit oku, de ne bo vse zaraščeno, de ne bo arbida paršla do vrat naših hiš. Pa tle nobedan se ne parkaže, tle smo vsi stari an na moremo mi narest puno reči, čepru bi tiel.”