“Pust pride, pust pasa, ljubca čaka tan doma; pride Pepeunica, ostala je samica. Pride Velika nuoč, pride fantič na pomuoč…”
Takuo so molil an še molejo zvičer na Pepeunico, kar je tudi tle par nas pogreb pusta. Pusta, ki od nimar živi močan an veseu; pusta, ki združuje ljudi od vasi do vasi, od doline do doline.
Pust pride, pust pasa…
Naj je al naj nie všeč pust, kar zagledamo naše barvane pustičje an puste, zluodja an anjulca, ženo, ki nose moža tu koš, marsinskega petelina an kakuoš, blumarje, te liepe an te garde iz Matajura, Velikega pusta an škapjaca iz Sriednjega, an vse, kar gre zad za njimi (noviči, gaspuodi nunci, mož tu ženo obliečen…), diemo: “teli so naši pustje, tel je naš pust”, kjer besiede “naši”, “naš” pridejo reč, od naše mikane dežele pod Matajuram.
Vič o lietošnjem pustu an vič fotografij ušafata v Novem Matajurju z dne 6. marca
