Potovanje v dreški kamun: šli smo gor na Brieg

Petak popudan. Je parva polovica maja, pa se že zdi polietje. Takuo, kar se uozem po pot, ki peje iz Hlocja gor pruot Dreki, odprem na te pravi roki okance od avta, de se najemen nomalo dobrega ajarja telih prestorou.
Odločiu sem se, de grem gor na Brieg. Poznam vas, biu sem kajšan krat gor za pojest kiek dobrega v oštariji Al Kolovrat, kjer Beatrice an Dolores ponujajo nimar dobre reči an na manjka cajt za se nomalo poguorit go mez življenje po naših gorah. Tle se je sevieda napisala huda stran naše zgodovine, tista od parve svetovne vojne, o tem pa pričajo samuo napisi, ki pravejo po italijansko an po sloviensko, kuo je bla tenčas vas urejena ku utrjena postojanka (postazione fortificata) s hribom Varh.
Še priet pa, nas spominjajo zgodovinarji, je biu tist od Briega adan od petih prehodou, ki so jih muorli Slovenci od landarske an mierske banke branit, kar so bli teli prestori pod Beneško republiko.
Brieg ima srečo, de je še kajšan, ki darži odparto oštarijo, vas pa je, ku puno drugih v dreškem kamunu, skor zapuščena. Pustim avto na križišču blizu hrama, kjer je bla ankrat kasarna od finance.
Pridem do vasi, an mož an adna žena se poguarjata s čečatami: se zastope, de nieso tle od tuod. Grem napri, oštarija je zaparta, pogledam nomalo hiše, kajšne so pru lepuo postrojene.
Od deleča čujem glasuove an adnega moža, ki diela s krčilnim strojem (decespugliatore). Pa vse hiše so zaparte an za videt kiek, ki se gibje, muoram počakat, de iz adne stazice pride gor kača, ki pa naglih ušafa suojo jamo v kamanovim zidu.
Mislim še, de na bom ušafu nobednega za se poguorit, kar mi pride pruot mož s krčilnim strojem. Me pozdrave an me vpraša, če mi kor kiek, če gledam kajšnega. Mu poviem, kduo sam. Naglih zastope, sa’ mi dije, de je njega brat naročen na Novi Matajur, čepru ku on na živi v Nediških dolinah.
Mož se kliče Graziano Bergnach. Me povabi na adno biero pred sojo hišo, mi predstave ženo Francesco, an grede mi začne pravt suojo zgodbo. Imeu je tri lieta, kar se je njega družina preselila iz Dreke blizu Milana. Ocja je biu Giuseppe Bergnach, mama Emma Drescig. Ima adnega brata, ki se kliče Gianni, an dvie sestre, Antonello an Danielo. Kar more, vic al manj ankrat na miesac, pride na Brieg, kjer je kupu hišo, pravi, zak tle se stoji zaries dobro.
An žena Francesca, ki je iz Milana, kjer živta, se strinja: “Tle je pru dobar ajar, an tist mier, ki v velikem miestu se ga na more ušafat.”
Graziano prave, de želi de pridejo gor, manjku poliete, njega štierje navuodi, ki imajo od 5 do 12 liet. Zak “čuje”, de on ima tle suoje kornine an bi bluo lepuo, de bi navuodi vidli od kod parhaja on. An prave še, de kar bo šu v penzijo (diela ku obartnik), pride živet tle.
Sevieda, tle gor na Klabuku nie vse rožasto. V vasi živi stalno 5, 6 ljudi, čepru, ku v drugih krajih telega kamuna an telih dolin, poliete vasi zaživijo z emigranti, ki se varnejo za počitnice.
Če pa pustimo nieke malenkosti (Francesca pravi, de se ji zdi prevelika koriera, ki ima 40 prostoru, za tiste tri al štier, ki jo nucajo, an vsak dan), sta obadva zlo vesela, de imata hišo v teli vasi. An se troštajo, de se bojo tudi drugi varnil. Se zmenamo, de se bomo še vidli, de bom paršu nazaj na obisk.

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.