Puno se guori an piše tudi tele zadnje cajte o Dreki, saj ima beneški kamun narmanj ljudi v cieli deželi, an je tud na zadnjem prestoru, nimar v naši deželi, če se pogleda, ki dost so kamunjani zaslužil lieta 2016.
Mislili smo takuo iti gledat (an vam poviedat), ka pride zaries reč živiet v kaki vasici dreškega kamuna. Brez se zmenat z obednim, takuo ku če bi bli an “furešt”, ki pride parvi krat v tiste kraje, an jih zapozna. Začeli smo obrila z vasjo Dubenije. Članek smo objavili v številki Novega Matajurja 11. obrila, sada pa ga delimo z našimi bralci še tle zdol na naši spletni strani. Jutre, 16. maja, pa bota v tiskani izdaji našega tednika mogli prebrat kuo je bluo, kar smo šli pogledat še na Brieg.

Pustim avto na križišču med Petarnielom an Lombajem, kjer se čaka koriero za iti pruot Čedadu (trikrat na dan, dvakrat zjutra an ankrat popudan) al pa pruot Krasu (štier krat na dan, samuo ankrat zjutra).
Tam je še an star kartelon, ki ga je bla puno liet nazaj parpravla Pokrajina, kjer piše, de ime Dubenije (po italijansko Obenetto) parhaja iz slovienske besiede ‘dob’, ki ku hrast pride reč ‘quercia’.
Parvi krat, ki so pisal go mez telo vas, je bluo šele v XIV stuoletju. Vas je posebna, stoji na niekem grebenu (crinale), takuo de kadar je sonce, jo lepuo osveti. Hiše so adna za drugo, na začetku vasi pa so postrojeni hrami: ankrat so ble kaste, tipične slovienske hiše narete s kamanam an liesom.
Pa za prit v vas an videt tuole je trieba od križišča prehodit dvajst minutu. Brez srečat obednega, sevieda. Samuo šum od potoka an glas od tičacu spremlja tistega, ki želi prit par nogah v vas.
Kar se od deleča zagleda parve hiše, na te pravi strani je an majhan plaz, padu je skor do cieste tudi an velik kaman.
Je drugi krat, ki pridem v Dubenije, parvič je bluo pozime, bluo je še zadost snega an v vasi, je bla nedieja, niesam sreču obednega. Tel krat pa pridem gor an že od deleča videm naglih adnega starega moža, ki gleda pruot vasici Lombaj, na drugi strani doline. Se predstavem, ga vprašam po sloviensko, če živi v vasi, videm, de na zastope, takuo ga nazaj vprašam po italijansko. “Živim tle že dvanajst liet, odkar san šu v penzijo, kupe z Luciano Tomasetig, ki je pa domačinka,” mi prave. Se kliče Luciano Failutti an je Lah, ki se je odloču, de pride živet v dreški kamun, za stat kupe z ženo v katero se je zaljubu.
V vasi, prave še, živi manj ku dvajst ljudi, pa jih je puno vič poliete, kar se uarnejo emigranti. An se vide, saj so skor vse hiše lepuo postrojene. “Tle dajo malo ljudem, ki želijo ostat, mislim, de vsaka družina bi lahko kiek malega tierjala, vsaj od Dežele”, dije Luciano, ki potle mi kaže vart, ki ga ima pod majhanim parkiriščem. “Čez an miesac al malo vič bojo atu gobe” an mi kaže stazo, ki pari de peje pruot cierkvi svetega Štuoblanka, ki se jo vide iz vasi, čepru Luciano na vie, če se jo lahko prehode.
Pozdravem Luciana an pogledam nomalo vas, grem mimo korita, kjer so narisal adno risbo, an diženj Svetega Kvirina. Na srečam obednega, se čuje samuo, taz adne hiše, močan glas od televizije al radia.
Pridem do konca vasi, se uarnem an pru ta pred tisto hišo srečam nazaj Luciana, ki tel krat me pokliče, naj grem notar an kupe z ženo popijem an kafè.
Kar se uarnem pruot avtu, po pot spet na srečan obednega, samuo dva mačerata, ki jih je kajšan avto popeštu. (m.o.)