“Pri Planinski družini Benečije postavljamo naš jezik vedno na prvo mesto”

Luisa Battistig je od leta 2012 predsednica Planinske družine Benečije, društva, ki se ukvarja s športom (ne samo planinstvom) in urejanjem ter vzdrževanjem gorskih poti, upravlja kočo na Matajurju, spodbuja slovensko besedo v cerkvi, organizira raznorazne dejavnosti, kot so tečaji smučanja, plavanja, plezanja, izleti po Sloveniji, Italiji in tudi po drugih državah in še bi lahko naštevali.
Luisa, ki je doma iz Marsina (Podbonesec) in živi prav pod Matajurjem, v Mašerah (Sovodnja), je v Benečiji zelo poznana in priljubljena tudi zato, ker se aktivno zavzema, da bi se tu ohranili slovenski jezik in navade.
V branje vam ponujamo izvleček iz intervjuja, ki smo ga objavili v tiskani izdaji našega tednika 10. julija.

Planinska družina Benečije je uradno nastala leta 1992. Sicer je v Benečiji že februarja leta 1975 potekal ustanovni občni zbor Beneškega planinskega društva, katerega ste v bistvu nasledniki. S kakšnimi občutki gledate na prehojeno pot vaše organizacije?
“Ker naši člani nimajo vpogleda v preteklost planinskega delovanja v beneških dolinah, je marsikomu delovanje Beneškega planinskega društva nepoznano. V sedanjem glavnem odboru pa imamo tudi člana, ki dobro poznata takratno dogajanje. O njem nama marsikdaj povesta več zanimivosti. Cenimo vse to, kar je bilo takrat narejeno. Smo pa zelo ponosni na delo, ki smo ga sami opravili. Čutimo, da smo vzpostavili pomembno društvo in ga nato skozi leta uspešno vodili.”
Vaša dejavnost ni omejena na planinstvo, saj prirejate na primer tečaje za mlade in odrasle, pa tudi kulturne večere in srečanja, vezana na Benečijo. Imate torej pomembno vlogo v slovenski beneški stvarnosti in v čezmejnem prostoru. Katere dejavnosti bi posebej izpostavili?
“Najpomembnejši pokazatelj našega dela so izdane publikacije. Ko je vstopila Slovenija v Evropsko skupnost, smo izdali knjigo ‘Skrivnost dveh bregi’, ob praznovanju 25-letnice delovanja društva smo izdali fotoalbum, pred nekaj leti smo začeli širiti majhno knjižico, v kateri smo zbrali besedila naših slovenskih ljudskih pesmi. Pesmarica nosi naslov “S strani Matajurja’. V vseh letih delovanja smo sodelovali z našimi župniki in smo se z njimi zavzemali, da se ohranijo slovenske maše. Stalno smo skrbeli za valorizacijo našega teritorija, čistili smo steze in najlepše dostope do skrivnosti naših dolin, po vaseh smo organizirali kresovanja, druženja, burnjake in vaške sejme. Postavili smo se v bran našemu Matajurju in smo se uprli postavitvi metereološkega radarja, ki ga je Dežela hotela postaviti na vrhu našega očaka.”
Konec januarja 1999 ste se odločili za verjetno največji izziv v zgodovini vaše organizacije: gradnjo koče na Matajurju. Katere so bile glavne etape tega načrta, katerega uspeh vam je lahko resnično v ponos?
“Najprej smo morali najti primerno lokacijo za kočo. Dolgo in neuspešno smo iskali že obstoječo zgradbo oziroma kake primerne ruševine. Na osnovi posebnega določila Gorske skupnosti, ki nam je dovolila gradnjo tudi na nezazidanih temeljih, smo sklenili, da bomo zgradili kočo na zemljišču, ki je pripadalo Kajancovi družini iz Dolenjega Marsina. Potrebna so bila vsa gradbena dovoljenja in podpora takratnega župana Občine Sovodnja. Spoštovati smo morali vse naravovarstvene predpise, ki urejajo gradnjo v gorah. Ob zaključku vsega, pa je sama gradnja koče zahtevala ogromno energije in prostovoljnega dela, saj nismo imeli na razpolago veliko sredstev.”
Delovanje vaše organizacije nedvomno zaznamuje slovenstvo. Kaj pomeni biti Slovenka oziroma Slovenec v društvu, kot je vaše?
“Ker se dobro spominjam otroških let, ko se je v naših vaseh slišala samo slovenska beseda in so v vsaki hiši živele velike družine, še vedno nosim v sebi globoko ljubezen do svojih korenin. Prepričana sem, da nam v zadnjih desetletjih stvarnost okrog nas ni pomagala ohraniti naše kulture. Kvečjemu obratno: hoteli so nam jo iztrgati in zamegliti. Rasli smo z občutkom manjvrednosti, mogoče je na to vidno vplivala šolska strategija učenja. Moje notranje dozorevanje pa me je utrdilo v prepričanju, da moram ljubiti jezik in kulturo svoje zemlje in svoje družine.
Tudi naše društvo teži k stalnemu vrednotenju tega, kar je izraz slovenskega jezikovnega bogastva in predstavlja posebnost, ki je drugi nimajo. Naš jezik postavljamo vedno na prvo mesto.”

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.