Tle so fotografije, ki so nam jih pošjal iz Mašere an nam kažejo rogacjone tarčmunske fare. Duga precesja po ciesti an po stazah miez senožeti se odvija od Tarčmuna do Jeline, potle napri do Mašere, Gabruce, Čeplešišča, Polave an potle spet na Tarčmun. Kajšan jo prehode vso, kajšan pa an part. Vsakemu pa pusti v sarcu an v spominu kiek posebnega. Kuo je parjetno, kar se pride v vas an vasnjani sprejmejo vse, ku de bi bla žlahta, an ponudijo dobruote, ki so jih napuošto napravli doma za telo parložnost. So reči, ki ankrat so ble vsakdanje življenje, seda so le spomini naših ljudi buj par lieteh al pa tistih, ki smo bli otroc nih trideset, štierdeset liet od tega. Domači duh, duh domačega kraja an življenja, duh od tistih cajtu, kar smo imiel nomalo vič cajta za vsakega. Duh, ki oživieje manjku vsakoantarkaj: za naš pust po naših vaseh, za kries svetega Ivana, za hliebce, za devetico božično an koledo an, sevieda, za rogacjone.
