Se ušafamo par Mašerah ob deveti manj an kuart, tle nas čaka Luisa Battistig – Lojza Bazielnova. Nas peje po starmi stazi, je tarda, zak ulieče gor pruot, pa kar se ti odperja pred očmi, ti da muoč za iti napri: host, šum perji, uonje… se obarneš dol pruot an mimo strieh Mašere se ti ponujajo v svoji lepoti Nediške doline, planja an muorje. Lojza prave an le gre odgovarja tistim, ki jo vprašajo, če je ries od tiste čičice, od Jubice, ki se je zgubila an jo nieso ankul ušafal. Lojza jih pomaši, jim pa prave druge zanimive stvari. Tu host srečajo dvie žene, pari, de so tiste naše nune, ki bi seda imiele okuole stuo liet an lohni še vič. “Kaj dielata tle?” “Pa ti, kam peješ tele judi po taki starmi pot, kaj na videš de nieso vajeni hodit?” Pohodniki gledajo debelo, na zastopejo hitro, če so se utopil v pravco od Jubice al… Žene jim začnejo pravt, kam gredo: nesejo kosilo možem, ki gor na varh siečejo te zadnjo senožet za lietos, zauojo tega blizu uojin, siera, salama, pulente, so tudi štruki kuhani. Takuo pohodniki zavedo, kakuo je bluo življenje tle par nas, kar se je šele sieklo an so bli repi tu hlieve… an kaj so štruki kuhani. Žene jim jih ponudejo an tuole jim da muoč za iti napri. Buj napri srečajo dvie žene an dvie čeče, ki parpravjajo skopce za ujet škrate, zak so šigurne, de so oni ukradli Jubico… an tle pohodniki se spet utopjo v pravco, v življenje tle par nas, kar po hostieh so bli šele škrati.
VEČ V TISKANI IZDAJI
