Nimar vič ljudi, an še posebno mladi, bi radi spoznal an znal nucat zeja takuo, ki je bluo navadno ankrat njegadni. Naši te stari so jih poznal vse, jih pardielal tu varte, pa tudi jih pobieral po njivah an senožetih, še ta par kraj ciest, kar nie bluo tarkaj makin ku seda an je bluo življenje drugačno. Nucal so jih za skuhat kiek dobrega, kiek sauoritnega, pa tudi ku zdravilo. Telo znanje se zgubja, pa seda, ki začenjamo zastopit, de tako življenje, ki so nam ga “vsilili”, nie te prave, an vsi želmo ‘no življenje buj zdravo an “človieško”, gledamo se uarnit na tisto “staro” znanje an oživiet učila naših te starih.
Takuo tisti petak vičer, 8. vošta, se nas je puno zbralo (parbližno nih petdeset) za iti gledat vart pod Nebesi na Livku. Ogled telega varta je organizu Center za obiskovauce Vartača (centro visite), za vse sta poskarbieli Alessia an Luisa. Paršli smo na Livek, kjer sta nas čakali Loredana an Katja an pejali po luštni vasi dol do varta: tle je Loredana usadila vsake sort zeja an rož, an vsako zeje an vsaka roža imata kiek posebnega, vsako zeje an vsaka roža nuca za kiek. Loredana, ki uči v vartace v Kobaride, posveti vse nje ure fraj telemu vartu. Je puno diela, vič ur na dan, an kajšan krat je an težkuo, pa pasjon je pasjon, an z nje pasjonam je zaviedla puno stvari od nje te starih, od nje družine. Vse tuole znanje je velika bogatija, ki jo muormo vsi ohranit.
Seda nje vart hodejo gledat iz vsieh kraju. Je pod nebesi (zak glih nad njim je čudežan kraj, ki se kliče pru takuo), pa kar si tu njem, ti se pari bit ne pod, pač pa v nebesih! Vsi smo imiel parložnost zviedet puno zanimivh reči, spoznat zeja an rože, an tudi… pokušat dobruote, ki jih uoz njih napravja Loredana. Vsi smo se čudvali an občudovali.
Potle Katja nas je pejala v muzej, ki je v prostorih šuole na Livku, kjer smo vidli fotografije, ki so jih nardili, kar je galaverna telo zimo huduo zajela tele kraje.
Vidli smo tudi “kope – livške piramide”, an vart_livekkuo jih kimeti dielajo,  an še orodje, ki so ga nucal (an ga šele nucajo) v telem liepem kraju, ki nam je takuo blizu.
Še no rieč: grede ki smo bli v vartu z Loredano, močan vonj, duh, sena an kumi posiečene trave nam je storu iti s spomini na tiste lieta, kar je bluo takuo an po Nediških dolinah. An kar smo vidli mlade družine sieč, grabst, an otroke se veselo lovit po livških posiečenih senožetih, smo se vsi spraševal: Zaki an dol par nas nie takuo?
Tela posebna vičer pod nebesi se je zaključila z dobruotami, ki so nam jih skuhali na Vartači. Sevieda, z zejami.
Vsi, ki smo bli tam, se troštamo, de tel je biu samuo te parvi krat, ki nas je Loredana takuo toplo, takuo prijazno sparjela na Livku.