“Gor na varh telega hrama je bla šuola, tle zdol pa laterija. So ga bli postrojil vasnjani potle, ki so ga bli zažgal v cajtu partizanou. Potle daske, ki so ble notar, so jih nucal za nardit ‘brear’ v vasi an za plesat. Pa sada hram je zapuščen an bi bluo fajno, če bi ga kajšan, kamun al pa drugi, ložli na mest…” Takuo so nam poviedal na Kalu, v tisti podbunieški vasi, ki je bla pred lieti zadost poznana, zak glih atu je kamun (takrat je biu župan Piergiorgio Domenis) organizavu an pesniški konkorš, natečaj, ki je gor parklicu puno judi tudi zunaj Benečije an iz Slovenije.
Sadà Kal je ostal brez poezije an (malomanj) tudi brez ljudi: gor živi donas samuo trinajst ljudi. Med telimi nie obednega otroka. Te narbuj star je Livio Battistig, ki ima 92 liet an živi kupe s sinam Dariam. Pred njega hišo se nam je parbližu še drugi vasnjan, Dino Battistig. Tudi on je od tiste že stare generacije, ki je tle doživiela cajte, kar je v vasi živielo parbližno 170 ljudi.
Hiše so prazne, kajšne so pru zapuščene (adni je gor na striehi, gor na korcah, rasla brieza!), kajšne so jih kupil ljudje od zuna, ki živijo v Gorici, v Uidne, v Tarste, an ki, sevieda, na pridejo na Kal pogostu. “Tle smo imiel butigo an oštarijo – se zmisle Livio –, sada, če imaš potriebo kupit an kos mesa, muoraš iti do Čedada, ki je deleč dvajst kilometru.” Livio se zmisle tudi, de je bluo lieta 1953, kar so nardil ciesto, to bielo (makadamsko), za prit gor do Podbuniesca. “Priet smo dol po patoce nosil vse na harbatu – prave – pa je bluo lepuo, smo se zbral, smo piel, smo bli nimar veseli.”
An Kal v poeziji? “Bluo je nieke, ki je oživielo vas, pa če organizaš take reči – pravejo tle v vasi – potle muoraš imiet tudi kiek za ponudit tistim, ki pridejo gor. Muoraš jim dat za jest an za pit, kultura brez tuolega na gre napri,  usahne. Pa tle manjka nomalo vsega, za šport an turizem dajo sude, ja, pa samuo za Karnijo.” Na Kalu se zmislejo tudi, kakuo so puno liet nazaj predlagali, de bi odparli ciesto do Mažerol, ki so deleč samuo an kilometro an pu, pa je manjkala politična volja. An že ki se guori gor mez ciest, tista, ki od vasi pelje do cierkve svetega Štandreža, je šele vederbana. Kamun je dobiu sude za jo postrojit, diela pa nieso še začela.
Trieba pa je na koncu tudi reč, de je malo vasi v Benečiji, ki imajo takuo lepuo oku an oku posiečeno.
Se videjo ‘terase’ lepuo narete ku ankrat, an seda, ki je pomlad, drievja cvetijo an dajejo cielemu okolju drugo, buj živahno barvo. Pa vse tuole nie zadost, an zgodba, ki so jo nam poviedal na Kalu nie na žalost zgodba samuo od tele beneške vasi.