PARVO VERIN…
Je bluo obrila, kar so mi pošjal adno fotografijo: na nji je biu verin Pod Ješičam.
San bla otrok, kar smo hodil dol lovit sonce. Tista je bla plaža, “spiaggia” srienjskega kamuna, Ješičja, Kavarja… Naš ljudje, ki so živiel po sviete an so se poliete vračal damu za počitnice, so hodil atu “na muorje”.  Potle je takuo šlo, de an atu je paršla garbida an Arbeča se nie še videlo vič ta od cieste.
Vsi tisti, ki vedo, kako je bluo atu v 70., 80. an še 90. lietih, so se troštal, de priet al potle kajšan očede an de bo spet ku ankrat. Takuo je paršu tisti dan, ki so mi pošjal fotografijo od verina an tam zdol napisano: 22 aprile, ufficialmente iniziato cantiere verin Pod Ješičje.
Mladi an manj mladi od Polisportive Gorenj Tarbij_Tribil superiore so tele zadnje tiedne vsako uro fraj preživiel atu. Vsak je parnesu soje grabje, kose, žago na motor, “decespugliatorje”, karjuole, lopate. Kajšan je paršu še s tratorjam. Caterina an druge čeče so jim nosile fruošith, kosilo. Nimar buj posiečeno, nimar buj čedno, še štenge za iti buj varno dol do verina so nardil. Telo zadnjo saboto, 3. junija, so paršli h koncu z dielam an so tudi “po sojim” inaugural očejen verin Pod Ješičjam. Tuole je velik šenk za vso srienjsko skupnost.
… POTLE KORITO
Pa sabota, 3. junija, je bla posebna tudi zak pruot vičer je bla na Dugem inauguracjon duškega korita. Druga liepa pravca.
Korito je ankrat stalo na pot med vasjo Duge an Oblico, za de se na popunoma podere, so ga bli parnesli v vas. Nie dugo od tega, ki Terry, Amedeo an Mauro so ga postrojil an položli, kjer je biu njega mest, na ciesto.
Okuole an okuole so vse lepuo  posiekli, okliestli duge vieje an v saboto, senjam! Te pravi senjam, kjer nie teu obedan tistega konca srienjskega kamuna parmanjkat: Raune, Oblica, Duge, Gorenji Tarbij, Gnjiduca, Polica, paršli pa so tudi iz drugih vasi an drugih kamunu. Ne samuo za jest, pit, plesat, piet, uživat glas ramonik (bluo jih je puno), pa tudi za sapat poseban duh, ki tele zadnje lieta je v telem pičju Nediških dolin.
Prava pomlad, kjer človek more sanjat, de an dan naše vasi an doline ožive. Tle stoji adna pest ljudi, pa je živuo, je kiek, ki se “gibje”, se sieče garbido an rasejo rože,  an par tem pomagajo vsi, te stari, te mladi, otroc, … an je nimar vič ljudi, ki se parbližava an potle prenaša po drugih vaseh, kar se tle  dobrega diela. “Če se če, se more…”, nam je jau Francesco. Pot je še duga, pa v Sriednjem so spet začel hodit po nji. An parhaja glas, de tudi drugod po naših dolinah se gaja kiek takega. Ljudje se zbierajo, mladi se jim parbližavajo an okuole naših vasi videmo, de garbida na rase ku ankrat, de so spet začel kopat njive, de vič ku kajšan študiera redit krave, koze, kakuoša… Rabuote, smo pravli ankrat, an z rabuotami so nam naši te stari nardil an pustil cieste, korita, ziduove, klance… Rabuote an donašnji dan, za pustit kiek an tistim, ki pridejo zad za nam. Mislili smo de jih na bo vič, pa seda se moremo troštat, de bojo še.
Bohloni, Polisportiva Gorenj Tarbij.