Manjka še malo dni an na odru telovadnice na Liesah bojo nastopile skupine, pevke an pevci za 31. Senjam beneške piesmi, ki ga ku po navadi organizira kulturno društvo Rečan.
Duša telega festivala je od vsega začetka Aldo Klodič.Aldo-Clodig
Bluo je lieta 1971 kar so v Rečanski dolini pomislili, de bi bluo lepuo kiek narest za beneško sloviensko besiedo, pa predvsem z našim jezikom, povezano z glasbo, ki je bla an šele je adan od ‘motorju’ beneškega izročila an kulture.
Se nam je zdielo pru, takuo, vprašat pru Alda, kuo je Rečan začeu, kuo se je Senjam razvijal, kere težave je sreču v tem dugem obdobju, kuo gredo reči donas, kar so mladi parjel v roke organizacijo festivala.

Kaki so bli začetki Sejma, kduo sta bli an kuo sta se ga izmislili?
“Senjam je začeu ku “Praznik Beneške Piesmi”, tel je biu parvi naslov. Ideja je paršla na seji Kulturnega društva Rečan, kar smo se spraševal, ki bomo dielal. Ideja je bla dobro sparjeta an Fabio an pre Rino sta naštimala parvi pisani “bando”, ki je biu odobren na drugi seji, an takuo se je začela tela zgodba, ki gre napri že 43 liet.”
Kaj je pomenilo tenčas dielat za sloviensko besiedo an kulturo v Benečiji?
“Za nas je bla prava Pomlad, naše društvo je bluo Pomlad za Benečijo. V dolinah, na teritoriju, nie bluo nič. V Čedadu je dielalo kulturno društvo Ivan Trinko, je izhaju Novi Matajur an od kakega lieta smo lahko prebieral tud Dom. Pa na terenu so bli samuo cerkveni zbori, skor vsi smo dielal prostovoljno an težave so ble velike za vse, takuo ki vsi lepuo vemo. Pa narguorš tarin za naše naspruotnike je bluo naše društvo: je bluo novuo, mladuo an je parnašalo nove ideje kot Senjam Beneške Piesmi. Zatuo tiste lieta narguorš težave so padale na nas.”
Napisu si piesam, ki je pravla: ‘Pustita nam rože po našim sadit’. Kamu je bla posvečena, kduo nie pustu?
“Kar smo zbral pot za naštimat Senjam, je bluo nujno potriebno imiet besedila. Težkuo je bluo an jih nie parhajalo veliko. Ist, ki priet niesam nikdar pisu piesmi, san se muoru potrudit an vič ku kajšno napisat. Takuo je nastala piesam ‘Pustita nam rože‘, ki je bla namenjena našim domačim naspruotnikom, ki so gledal uničit naše ideje an naše dielo.”
Že od začetka so se parbližale nove generacije avtorjev al je kiek, ki je paršlo s cajtam?
“Tekrat so ble vse sile nove, smo bli mi nova generacija. Pisal smo besedila, an par godcu za glasbo, smo se gledal pomagat takuo, ki smo mogli.”
Keko je biu verjetno adan od tistih, ki vam je buj pomagu. Kaj se spomniš od njega?
“Ja, Keko je biu zaries stebro Sejma, pa parvo lieto ga nie bluo, začeu je z drugim Sejmam kot kantavtor an tudi z njega band The Asteroids. Potle pa ga nie zapustu, dokier nam nie, šele mlad, zmanjku.”
V vsieh telih lietih nieso manjkali težki momenti, keri so bli?
“Skor vsake lieto smo imiel probleme. Na parvem Sejmu za Svet Jakob v Hlodiču niesmo imiel odra an smo ga napravli z uozam, za glih rec s čelarjam, ki nam je paršu dol s Kosce. Drugo lieto so bli glih začel graditi telovadnico na Liesah an oder smo ga vekopal na njivi nad fuoso od kantona pruoti Humu: velika scenografija Rečanske doline! Potle so nastale težave, ki mislim, de jih vsi poznamo. Pritiski na sodelavce, pisma po zidieh, cveki po potieh…, za opisat vse tuole bi bla potriebna debela knjiga, debele bukva.”
More bit, de brez Glasbene šuole puno mladih se ne bi parbližalo glasbi an Sejmu. Se strinjaš?
“Potle ki nam je parmanjku Keko, smo občutili težave za iti napri. Tle se je zgodba spremenila an so paršle na varsto nove sile, ki so se rodile v Glasbeni šuoli an tudi v dvojezični šuoli v Spietru.”
Kuo se je po tojim spremeniu v cajtu odnos Benečanu do slovienske besiede? An tudi, če pogledaš besedila Sejma, kuo se je spremeniu naš jezik?
“Spremenilo se je dost reči, sa je šlo mimo skor petdeset liet. Na začetku so besiede pisal pisatelji, ki so lepuo an bogato poznal našo beneško slovensko narečje an so opisoval čustva, ki so ble buj blizu tistemu trenutku Benečije. Benečija, ki je šele živiela v slovienskim duhu, četudi nieso bli vsi riesno prepričani tele situacije. Potle so paršle na varsto piesmi, ki so gledale buj na splošno v sviet an čustva so se arzšerila, pa so parmanjkale besiede. Vse tuole se je še ankrat spremenilo, kar so začele parhajat piesmi od tistih, ki so se ukvarjali s knjižno slovenščino. Mislim, de tuole je normalna rast za našo skupnost.”
Kuo vidiš prihodnost festivala, an za kar se tiče našo kulturo an jezik, prihodnost Benečije?
“Niesam dobar prerokovalec an bi se na spustu po teli pot. Čutim pa, da Senjam Beneške Piesmi, ki je biu “pomlad” niekega začetka, je dozoreu njega sadje an sada bi bluo trieba zaries mu dat an novi zagon an nove cilje. Tuole bi bluo potriebno tud za prihodnost naše Benečije.”