O mladi čedajski likovni umetnici Eleni Guglielmotti (letnik ‘90), bivši učenki dvojezične šole v Špetru, smo že nekajkrat pisali, saj je kljub svojim mladim letom dosegla že vrsto uspehov, sodelovala na številnih razstavah v Benečiji, na Tržaškem in drugod, bila je med “kulturnimi ambasadorji Terske doline” na prireditvi Planet Bardo 2016 in prejela tudi nekaj priznanj, na primer jeseni lani nagrado, ki jo italijansko združenje za vizualno komunikacijo AIAP podeljuje ženskim oblikovalkam (šlo je za poseben študentski projekt, v okviru katerega so pripravili neke vrste ilustriranih zemljevidov-vodnikov po raznih mestih, med katerimi je bil tudi Trst). 
Elena je sicer leta 2013 diplomirala iz vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, letos pa je zaključila še magistrski študij na Visokošolskem zavodu za industrijsko umetnost ISIA v Urbinu z zanimivo zaključno nalogo, iz katere je lepo prišla do izraza njena navezanost na domače kraje in njihovo kulturno dediščino.
“Želela sem na nek način povezati dve kulturi tega ozemlja, furlansko in slovensko, in sem zato iskala skupne točke med beneškimi in furlanskimi pravljicami oziroma liki, ki se v njih pojavljajo, kot sta na primer ‘krivapeta’ in ‘agana’. Pri tem pa sem skušala vsekakor ohraniti in prikazati tudi razlike med njimi. Kar zadeva beneški del, sem si pri iskanju gradiva pomagala tudi s knjigo “Od Idrije do Nediže / Dal Judrio al Natisone”, v kateri so ‘pravce’, ki jih je zbrala Ada Tomasetig. Iz vsega tega je na koncu nastala trojezična (besedila so v italijanščini, furlanščini in slovenščini) serija ilustriranih knjig. Svoj magistrski projekt pa nameravam zdaj prijaviti na različne natečaje.”
Celoten intervju lahko preberete v tiskani izdaji Novega Matajurja, ki je izšla 9. maja
