Krovni organizaciji SKGZ in SSO sta tudi letos ob dnevu slovenske kulture podelili tradicionalna priznanja zaslužnim predstavnikom naše skupnosti. Letos sta bila nagrajenca dva, in sicer glasbenik Patrick Quaggiato in beneški duhovnik Božo Zuanella. Po predstavitvi letošnje osrednje proslave Slovencev v Italiji ob slovenskem kulturnem prazniku, ki so jo oblikovali ustvarjalci goriškega Kinoateljeja, smo se pogovorili z letošnjim nagrajencem iz Benečije.
Kaj vam pomeni visoko priznanje SKGZ in SSO?
Gre za pozornost za dolgoletno delo v prid Beneške Slovenije. Moram dodati, da nisem naredil nič posebnega: šel sem po poti svojih predhodnikov, duhovnikov, ki so v nelahkih časih delovali in si prizadevali za naše pravice. Beneški duhovniki nismo delali samo na pastoralnem področju, ampak tudi na kulturnem in jezikovnem. Pri nas nismo imeli slovenskih šol in šibko je bilo tudi kulturno življenje.
V bistvu ste kompenzirali odsotnost primernih kulturnih in šolskih sredin, ki bi ustvarjale pogoje za rast slovenskega jezika oziroma beneškega narečja.
Odigrali smo posebno vlogo, ki je bila predvsem narodnostno naravnana, seveda ob naši primarni dušnopastirski dejavnosti. To je bilo še posebej pomembno v času fašizma, ko se beneški duhovniki niso ustrašili groženj in prepričano širili slovensko besedo. Molili so v našem jeziku in to so delali, ker niso bili »državni uslužbenci« in se niso bali, da bi izgubili službo. Težav pa ni manjkalo.
Tudi sam si imel precej težav zaradi prizadevanja v korist naše skupnosti.
Lahko rečem, da smo bili do določene mere pogumni in smo vztrajali kljub vsemu. Večkrat smo se morali zagovarjati tudi pred sodišči, ker je bil pritisk na naše prizadevanje precej razširjen. To ne velja samo zame, tudi Marino Qualizza, Mario Gariup in Angelo Cracina so imeli težave zaradi tega, ker so bili Slovenci. Kljub vsemu pa lahko zatrdim, da so bila naša prizadevanja uspešna in to je zelo pomembno.
Februarja leta 2001 smo Slovenci v Italiji dobili zaščitni zakon. Kaj je pomenil zakon za Benečijo?
Brez zakona ne bi imeli vsega tega, kar imamo danes. To v prvi vrsti velja za dvojezično šolo v Špetru . Gre za velik dosežek, saj bi brez nje skoraj vse zamrlo. Ostala bi nam kulturna društva, ki ne bi zadostovala za jezikovni in vsestranski razvoj naše skupnosti. Ob tem moram povedati, da dvojezično šolo, na kateri sem sam več let poučeval, obiskujejo otroci, ki večinsko »plavajo« v italijanskem morju . Gre za resno vprašanje, ki se tako ali drugače pojavlja tudi na slovenskih šolah na Goriškem in Tržaškem, verjetno v manjši meri. Bistvo vprašanja pa ostane.
Vse kaže, da naši učenci in dijaki postajajo vse bolj dvojezični.
Tako je in ob slovenščini in italijanščini obvladajo tudi druge jezike. To je po eni strani pozitivno, po drugi šibi znanje našega jezika. To, kar nas mora posebej skrbeti, je dejstvo, da se naši otroci med seboj pogovarjajo pretežno v italijanščini. Morda je ta trend naraven spričo dejstva, da živimo na območju, kjer je italijanščina prevladujoča. Sicer se moramo nad tem fenomenom resno zamisliti in poiskati primerne rešitve.
Večjezičnost je sicer tudi prednost v vse bolj globaliziranem svetu.
Nedvomno mladim odpira zanimivo obzorje, kar velja pozitivno oceniti, saj so »primerno opremljeni« za širši svet. Velik problem pa je, da se naši dijaki, ki se vpišejo na univerzo in predstavljajo pravi intelektualni potencial, razen redkih izjem nato ne vračajo v domače kraje. To pa je posledica hude gospodarske in zaposlitvene krize.
Kaj storiti?
Čeravno nisem pesimist, kvečjemu realist, se bojim, da bo čez 30-40 let naša skupnost v velikih težavah, če ne bo že izginila.
Kaj pa pomanjkanje slovenskih duhovnikov?
Enostavno jih ni. Letos bom dopolnil 80 let in sem »najmlajši« slovenski duhovnik v Benečiji. Marino Qualizza je vstopil že v 81. leto, druga dva najina sošolca, Dioniso Mateucig in Mario Gariup, nista več med nami. V naši dekaniji smo trije duhovniki, jaz sem edini Slovenec.
In to ni edini problem Benečije.
Tragika Beneške Slovenije je huda demografska depresija. To ne velja samo za Slovence, marveč tudi za italijanske prebivalce naših dolin. Dam primer: leta 1976 je v vasi Tarčmun živelo 100 oseb. Danes v celotni tarčmunski fari živijo 103 osebe. Fara, ob Tarčmunu, obsega še Gabrovico, Čepletišče, Polavo, Mašero in druge zaselke. Pred petdesetimi je v teh krajih živelo tisoč ljudi, to se pravi, da jih je danes ostala le desetina. To so podatki, ki, žal, veljajo tudi za druge kraje.
Kakšna naj bo rešitev?
Nisem ekonomist in ne vem, kaj bi bilo teba storiti, da bodo naše vasi ponovno zaživele. Vem pa, da brez kakšnih konkretnih posegov – čudeža nimamo perspektiv. (R.Pavšič)