Dan žen lietos nie mu iti mimo brez posebnega vičera, posvečenega Bruni Dorbolò, ki je pred štierdesetimi lieti dala pobudo za organizat parvo prireditev ob telem prazniku v Benečiji an za ustanovitev Zveze beneških žen an nas je na žalost zapustila vošta lan. Takuo se je v četartak, 8. marca, v Slovenskem kulturnem domu v Špietru zbrala puna dvorana na predstavitvi bukvi “Tala je naša zemja an mi smo nje snuovi”, ki jih je izdalo Kulturno društvo Ivan Trinko in v katierih se ušafa velik part literarnih tekstu, članku an iger za Beneško gledališče, ki jih je bla napisala Bruna Dorbolò. Njih vezna nit pa je nje velika ljubezen do tele zemje, an do slovienskih kornin, izika an kulture telih dolin.
Kuo je bla Bruna močnuo navezana na beneško zemjo an nje judi, je – potle ki sta na klavir zaigrali navuodi od Brune, Luna an Asia – narpriet poviedala Donatella Ruttar, ki jo je bla spoznala pru na adnem praznovanju 8. marca. Za njo je bla zgled, primier žene, kuo je tela ratata ona sama. Zaštiela je, ka vse je Bruna Dorbolò dosegla na družbeno-političnem, pa tud na kulturnem področju, kuo se je zaviedala pomiena kornin an slovienskega izika, kuo je viervala v dvojezično šuolo an kuo je ku predsednica Inštituta za slovensko kulturo odločilno parpomagala, de se je v Špietru rodiu muzej SMO. Tel center je biu za njo nieke varste kompenzacija za vse tiste, kar je muorla pretarpiet Benečija, je spomnila Donatella Ruttar, ki je v parvi varsti sodelovala z Bruno par telem projektu. Želiela je, de bi tel prestor valoriziru an vsien predstavu veliko bogatijo, kulturo tele zemje an de bi biu SMO prestor srečanja an soočanja. Živiela je v sedanjosti an gledala napri, an takuo, je zaključla Donatella Ruttar, “naša narguorša zahvala Bruni je gledat cvest beneško drevuo an še napri rože po našim sadit”.
Bukva “Tala je naša zemja an mi smo nje snuovi” je predstavla Jole Namor, ki je med drugim poudarla, kuo se človek zaljube v naše doline skuozi besiede, ki jih je bla napisala Bruna Dorbolò. Za njo je biu slovienski izik, glas tele zemlje an telih dolin, njih muoč, skrinjenje an tud zaklad. An iz velike ljubezeni do telega izika je tud sama puno pisala v narečju, naj bojo poezije, proza, igre al pa članki, an tuole tud go mez narbuj težke teme, kuo morejo bit politika al pa zgodovina. V bukvah, ki so jih razdelil v tri poglavja, je tud puno fotografij – an part smo jih mogli videt tud v četartak v Špietre, kjer so poskarbiel za njih projekcijo.
Go mez stil pisanja Brune Dorbolò an njega posebnosti pa je spreguorila Živa Gruden, ki je poudarla, kuo je gledala nucat slovienske izraze. Nje dielo je bluo usmerjeno v to, de se tel izik ne bi zgubiu, zak je bla prepričana, de če spremeniš izik, spremeniš dušico. An tuole se more videt tud ob branju nje tekstu.
De je zariest takuo, se je moglo tud čut, kar so Lidia Zabrieszach, Marina Cernetig, Emanuela Cicigoi an Luisa Battistig prebrale an part tekstu telih bukvi. Za glasbeni užitek pa je poskarbeu Aleksander Ipavec s sojo ramoniko.