Franco Vecchiet: “Pristaš sem angažirane umetnosti in njene etične vloge”

vecchiet1Franko, naslov te razstave je Memorabilia, sklicuje se na spomin. Koliko je pomemben spomin v tvojem umetniškem delu?
“Vsako umetniško delo neizbežno pripoveduje o preteklih dogodkih, umetnost pa se mora nato soočiti s sedanjostjo. Ta izgubi namreč velik del svojega smisla, če je ločena od preteklosti. In je brez spominov na pretekle čase tudi ne moremo razumeti. Umetnost skuša torej ohraniti vez med spominom in sedanjostjo, med tradicijo in inovacijo. V zahodni miselnosti je zgodovina nek dinamični model, neko stalno premikanje. Sodobnost zaznamujejo vedno nove oblike, umetnost v nenehnem razvoju. To pa pomeni, da smo umetnost združili z drugimi dejavnostmi, kot je na primer znanost, ali s samo mislijo kot elementom razvoja.”
Kakšno vlogo ima torej spomin v naši moderni dobi?
“Številne spremembe, ki smo jim priča, nas napeljujejo k pozabi dela naše zgodovine ali celo k njenemu spreminjanju. Spomin je že sam po sebi krhek. Spomini so podvrženi brisanju in se na koncu ujemajo s pripovedjo, s predstavitvijo dogodkov. Mi pa potrebujemo tako zgodovinsko pripoved, ki nam omogoča, da živimo svoje življenje. Tako ugotovimo, da je spomin pravzaprav bojno polje, na katerem se borimo zato, da bomo razumeli preteklost in da bomo posledično lahko živeli v sedanjosti. Paradoksalno lahko rečemo, da je na nek način preteklost proizvod sedanjosti. Umetniško delo je neke vrste kardanska vez med tema dvema poloma. Zato umetnost ne odraža točno določenega zgodovinskega dogodka. Čas ima v umetnosti zelo velik razpon, gre za “širok čas”. Svoje korenine ima v preteklosti subjektov, glasov, idej, pogledov na svet, a seveda stremi k bodočnosti, h kateri priganjajo spremembe. Zato se prave umetnine ne izčrpajo v obdobju, v katerem so nastale, temveč se upirajo času.”
Kakšni so bili začetki tvoje umetniške poti? Časi so bili verjetno tudi za mladega človeka, ki si je želel utreti neko pot v tistem svetu, drugačni kot danes.
“Mislim, da so bili časi nekoč vseeno boljši za mladega človeka, ki se je podajal na to negotovo življenjsko pot. Svet je bil revnejši, ampak bolj strukturiran. Umetniško znanje se je normalno prelivalo iz generacije v generacijo. Stari, še živeči mojstri so bili cenjeni, spoštovani že zaradi tega, ker so bili umetniki. V zavesti ljudi je bila umetnost pomembna stvar in morda celo bistven simboličen element takratnega načina življenja. Danes se mi zdi vse bolj kaotično, nerazumljivo, včasih zelo teatralno, drugič skoraj skrito, nevidno, zanemarjeno. Mladi umetniki, in ne samo mladi, morajo pokazati veliko vzdržljivost, pogum in inteligenco. Na koncu pa se pojavi včasih še velik mednarodni komercialni sistem, ki pogojuje vse in lahko vse izniči.”
Težko je opredeliti tvoje delo znotraj nekih meja. Kako bi ga ti razložil?
“Ukvarjam se z grafiko, slikarstvom, kolažem, z deli v prostoru, z instalacijami in verjetno še s čim. Iz tega vidika je verjetno zares težko opredeliti moje delo. Vendar ima vsaka teknika svoj smisel, svoj skriti razlog obstoja. Določeno delo ali projekt lahko realiziraš samo na tisti določen način, s tistim posebnim postopkom. Podoben kriterij uporabljajo danes mnogi umetniki, ki pa spadajo v glavnem v mlajše generacije kot je moja. Ko sem bil zelo mlad, so bili umetniki v glavnem ali slikarji, ki so slikali z oljem, ali akvarelisti ali kiparji ali grafiki, itd. Lahko trdim, da sem pogledal in morda videl dlje, kot je bilo dano obzorje takratne dobe.”
Ko sem pogledal katalog te razstave, sem ugotovil, da človeku že s same platnice najprej pade v oči, da uporabljaš predvsem temne barve. Je za to kak poseben razlog?
“Črno barvo sem uporabil predvsem v dveh ciklusih svojih recentnih del. Prvi je ciklus grafik, to so odtisi realizirani v raznih grafičnih tehnikah. Črna barva je bila od nekdaj barva tiska. Vse to, kar smo se naučili, smo prebrali v črnobelem, in tudi ilustracije so bile do pred kratkim vse črnobele. Zato tradicija črnobelega pogojuje tudi umetniško grafiko. Drugi ciklus pa so objekti, ki so pomensko povezani s tiskarstvom, in je torej jasno, da tudi tu prevlada črnina. Moram pa dodati, da sem se v zadnjih letih nekako zaljubil v ta močan kontrast luči in sence, sijaja in črnine, tako da dela izražajo to mojo novo emocijo.”
Koliko je bil in je za tvoje umetniško delovanje pomemben Trst, in koliko pa to, da pripadaš slovenski manjšini?
“Zdi se mi predvsem, da je bilo zame bistveno biti pripadnik slovenske manjšine. Sam se ne zavedam zakaj, podzavestno pa to občutim zelo jasno. Trst pa mi kot tak ne pomeni veliko, predvsem ne v umetnosti. In to kljub temu da ljubim to mesto, kjer živim in kjer sem tudi prenovil lepo hišo, ki jo ljubim. Trst je imel nekaj odličnih in pomembnih slovenskih umetnikov, kot sta na primer Černigoj in Spacal. Dugače pa je bilo moje zanimanje usmerjeno drugam.”
Delal si in predaval tudi v tujini. Kaj lahko poveš o tem?
“Zadnja leta sem manj v tujini, raje delam doma, sam, v svojem ateljeju v Trstu. Večkrat se mi seveda toži po potovanjih, delu, razstavljanju morda v velikem, svetovnem središču. Če bo za to še priložnost in bom v dobri formi, bi lahko spet  poučeval ali razstavljal kje daleč v tujini. Gotovo bo prijetno kot vedno. Treba pa je dodati, da je svet na področju umetnosti že dolgo globaliziran, in je to bil še pred globalizacijo gospodarstva.”
Velikokrat se debatira o tem, če mora umetnik imeti tudi etično vlogo oziroma, da umetnik lahko s svojim delom prispeva k pozitivnim spremembam družbe, v kateri živi. Kaj misliš o tem?
“Sem popolen pristaš angažirane umetnosti in njene etične vloge. Zavedam pa se, da je umetnosti konec, če je ta angažiranost zasnovana in izpeljana na banalen način.”

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.