“Največje priznanje za nas je bila nagrada publike. Veseli smo, da so ljudje film gledali čustveno, razumeli zgodbe in o čem film govori. Pozitiven odziv smo imeli že na festivalu v Kanadi, v Portorožu pa so ga prav tako lepo spremljali, pa čeprav gre za poseben film. To je bilo za nas najbolj pomembno,” je po slavju na 22. Festivalu slovenskega filma povedal režiser in soavtor uspešnega celovečerca Gregor Božič.

Film ste posneli v Benečiji in ga tudi posvetili njej in njenim ljudem. Zakaj so vam ti kraji tako pri srcu?
“Rodil sem se pravzaprav na meji z njo in kot otrok živel v Brdih. Veliko smo takrat hodili po Kanalskem Kolovratu, tudi v času kostanjev. Pravi stik z njo pa je prišel v zadnjih letih, ko sem zbiral gradivo o sadnih sortah za knjigo “Sadje sonca” (predstavili so jo tudi na Postaji Topolove, op.ur.). Takrat sem veliko časa preživel tudi v teh dolinah, največ v Čedermacih, Tarbiju in Mašerah. Takrat sem spoznal tudi Alvara Petričiča, ki mi je pomagal pri raziskavi. On in Michela Predan sta mi pomagala tudi pri tem filmu. Pokazala sta mi kraje, predvsem pa je bil za nas koristen bogat arhiv Študijskega centra Nediža. Fotografije iz tega arhiva, tiste Tina Piernovega, so nam bile v navdih. Brez njih tudi film ne bi bil tak, kot je.”

Film se začne in konča v beneškem narečju. Zakaj ta izbira?
“Meni je bilo to narečje vedno všeč in tudi v kratkem filmu ‘Šuolni iz Trsta’, kjer govori Maria Primosig Mohorinova, je lepo delovalo. Če bi se dalo posneti tako kompliciran film, kot so Zgodbe iz kostanjevih gozdov, po beneško, bi bil sam še najbolj zadovoljen. Glede na tip filma, smo se potem odločili predvsem za italijanske igralce, zame pa je bilo pomembno to, da pripoved uvede in zaključi po beneško danes žal že pokojni Renzo Gariup. Pa tudi v samem filmu se mi zdi, da pride do izraza “prava duša teh krajev” v prizorih, kjer gospodje igrajo moro in govorijo svoje narečje. Če bi bilo mogoče, bi bilo tega še več.”

V Portorožu je bilo med publiko tudi veliko Benečanov, ki so tako ali drugače sodelovali pri snemanju filma. Ste se po projekciji srečali z njimi?
“Žal ne, bi pa zelo rad govoril z njimi. Upam, da bo za to kmalu priložnost. Po 30. Ljubljanskem filmskem festivalu, kjer bodo film predvajali 17. novembra, se bo namreč začela redna distribucija. Film bo tako preko koproducenta, družbe Transmedia, prišel tudi v Italijo.”

V Benečiji ste snemali spomladi leta 2016. Kako to, da se je vse skupaj nato tako zavleklo in prihaja film v kinodvorane šele letos?
“Preprosto zato, ker smo takrat startali preambiciozno in smo imeli za tak film, kot smo ga želeli ustvariti, preskromen budžet. Nikakor pa nismo hoteli popustiti. Tako smo marsikaj naredili sami, sproti pa pridobili še dodatna sredstva, na primer na RTV Slovenija in na moji bivši šoli v Berlinu. Tako smo lahko na primer poskrbeli še za primeren zvok, glasbo in druge tehnične zadeve, pa tudi sam sem nekaj posnetkov snemal kasneje, tiste jesenske s kostanjem, kadre vasi, razne prizore v naravi ali tiste ob morju v Trstu.”

Imate v načrtih že kak nov film?
“Mislim, da bom najhitreje spet sodeloval s kamero v filmu Matjaža Ivanišina, sicer pa pripravljam dokumentarec o sadju, tako da se bom verjetno res še vrnil v Benečijo in tudi tam snemal. Bo pa to bolj ‘low-key’ produkcija, to se pravi, da bo vse skupaj bolj skromno, sproščeno in intimno. Ne bo tak zahteven projekt, kot so bile Zgodbe iz kostanja.” (T.G.)