plestisce“Tiste, de je branu suoj jezik nie bluo samuo kulturna poteza, pa tudi vierna. Je nimar pravu: imamo veliko prednost, de lahko pridgamo an pojemo v cierki po sloviensko, zaki bi ne smiel nucat jezika našega naroda?” Tel je biu gaspuod Anton Cuffolo, za resnico bi muorli reč, de tel je biu predvsem  Cuffolo, saj besiede, ki so ga takuo predstavle so od njega nečakinje, od mundje (sestre) Antonie Cuffolo, ki je predstojnica Inštituta Sv. Evzebija v Vercelliju.
Mundja se je spomnila nanj v saboto, 11. otuberja, v bivši mlekarinci v Plestiščah (tu se je Cuffolo rodiu lieta 1889), kjer je zadruga Most predstavila ponatis Cuffolovega dnevnika. V tistim dnevniku so zbrane beležke takratnega duhovnika v Lazeh od lieta 1938 do lieta 1947.
Na začetku predstavitve, po pozdravu župana občine Tipana Claudia Grassata, je mons. Rizieri De Tina, dekan iz Nem, podčartu stil od Cuffola, ki je biu večkrat ironičen, pa tudi kuo je on uokviru dogodke, ki so se med drugo svetovno vojno gajali v Lazeh an v Nadiških dolinah v mednarodnem kontekstu. Podžupan občine Tipana Elio Berra se je natuo spomnu na prihod slovenskih partizanu maja 1943 v Plestiščah, po besiedah adnega vasnjana, Ferruccia Sturma, ki je doživeu tist cajt. “Sada na žalost žive v vasi malo vič  ku dvajst ljudi – je še jau Berra – pa niemamo občutek, de  inštitucjonalni organi imajo voljo kiek spremenit za našo gorato območje.”
Načelnik upravne enote Tolmin, Zdravko Likar, je poviedu, kuo imajo Cuffolo an drugi beneški Čedarmaci velik pomien za Slovenijo an za Soško dolino. Spomniu se je na tiste viharne lieta, v cajtu fašizma pred, med an po drugi svetovni vojni. Pru v tistem cajtu, ko je Cuffolo potovau v sloviensko prestolnico, glavno miesto, je vidu an napisu “kuo je bluo vse čisto v Ljubljani, kuo je bluo lahko zastopit slovienski jezik an kuo so ga Ljubljančani razumel, kar je guoriu v beneškem narečju.” Likar je takuo zaključu: “Dokjer bo živeu slovienski narod bo imeu Cuffolo častni prostor v spominu naših ljudi.” Spomini, pa osebni, so bli tisti od sestre Antonie, ki je poviedala puno anekdot Cuffolovega življenja, od kar je pred cajtam imeu sojo parvo mašo, zak so ga malo dni potle poklical vojskovat, do njega zadnjih dni.
Na koncu je Giorgio Banchig (ki je urediu telo izdajo Cuffolovega dnevnika, ku to parvo, ki je izšla skor 30 liet od tegà) označiu v malo stavku tiste, kar je biu  don Cuffolo an kar nam je pustu: “Zastopu je tiste, kar se je dogajalo an z modrostjo je znau ocenjevat ljudj. Z besiedami Papeža Frančiška: biu je pastir, ki je poznu vonj soje črede.”