Jole Namor, Benečanka z Briega v občini Dreka, je bila od leta 1985 do konca avgusta 2013 odgovorna urednica Novega Majurja. Več let je bila članica izvršega odbora Slovenske kulturno-gospodarske zveze in njena predsednica za vidensko pokrajino. Od leta 2012 do leta 2014 je bila predsednica Institucionalnega paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine. Danes je Jole Namor predsednica Kulturnega društva Ivan Trinko iz Čedada. V zadnji številki našega tednika, ki je izšla 19. junija, smo objavili daljši pogovor z njo, tukaj pa vam v branje ponujamo izvleček iz intervjuja.

Predseduješ najstarejšemu slovenskemu kulturnemu društvu na Videnskem, ki je od ustanovitve leta 1955 pomembno zaznamovalo slovensko prisotnost, kulturo in jezik v teh krajih. Katere so bile v vseh teh letih glavne značilnosti društva in kako je širše okolje sprejemalo njegovo delovanje?
“Ob dejstvu, da smo Slovenci v Benečiji s Kulturnim društvom Ivan Trinko dobili svojo prvo kulturno, prosvetno in politično organizacijo in da se je le-ta dobro desetletje sama zoperstavljala protislovenski politiki ter se zavzemala za jezikovne, socialne in gospodarske pravice naše skupnosti, se lahko vprašamo, če bi se brez tega društva sploh obdržali Slovenci v Benečiji oziroma če se ne bi povsem asimilirali. Za dolgo povojno obdobje je bila značilna demonizacija vsega, kar je bilo slovenskega, zavedni Slovenci so bili izolirani in preganjani, pot društva je bila zelo strma. Vendar so vztrajali in spodbujali zavest, da nismo neki posamezniki, ki govorijo “po našem”, pač pa pripadniki slovenske manjšinske skupnosti oziroma slovenskega naroda, kar ni bilo samo po sebi umevno. In so imeli dobre zamisli. Začeli so, recimo, organizirati Srečanje sosednjih narodov na Kamenici, še prej srečanje z našimi izseljenci na Dnevu emigranta, ki je še danes skupna in največja manifestacija na Videnskem. Ljudje so se opogumili in naše kulturno gibanje je začelo rasti, KD Ivan Trinko pa je znalo vedno znova opredeliti svoje poslanstvo.”
Društvo je v zadnjih letih postalo pomembnem pričevalec naše prisotnosti na Čedajskem. Kaj je botrovalo takim izbiram?
“Ko se je mreža slovenskih organizacij razširila po vsem teritoriju in je dvojezična šola v Špetru imela že močne korenine, Republika Slovenija pa postala samostojna država, so se v društvu odločili, da stopijo po poti msgr. Ivana Trinka in začnejo delovati kot posredniki med slovenskim in furlanskim kulturnim svetom in obenem razvijati svoje kulturne dejavnosti v mestu, kjer društvo deluje že skoraj 65 let. Začelo se je plodno sodelovanje z občinsko upravo, s katero vsako leto prirejamo odmevno likovno razstavo in bogat vzporedni kulturni program, v palači Costantini prirejamo srečanje Kapljice zgodovine in kulture (naslednje bodo 29. junija), na katerih predstavljamo večstoletne stike med Čedadom in njegovim slovenskim zaledjem, ki sega vse do Idrije. Še zlasti po zaslugi dolgoletnega predsednika Mihe Obita je naše društvo soprireditelj pomembnih literarnih srečanj, kot sta Mittelibro ob Mittelfestu v Čedadu in Noč bralcev, ki je bila pred kratkim v Vidnu, slovenski gost na njej pa je bil Marko Kravos.”
Ob Izidorju Predanu, Viljemu Černu, Pavlu Petričiču in nekaterih župnikih si gotovo tudi sama zaznamovala družbeno-kulturno življenje tega območja v zadnjih tridesetih letih. Kako ocenjuješ sedanji položaj Slovencev na Videnskem?
“Ne pretiravajmo! Omenil si tri osebnosti, ki so bile v kulturi, medijih, šolstvu in politiki protagonisti preporoda Benečije. Znali so postavljati slovensko vprašanje v ospredje. Delovali so vsak na svojem področju, vse skupaj pa se je potem zlilo v uspešen program razvoja. Jaz sem prišla kasneje in se vključila v ta proces. Danes s strokovnim pristopom in na podlagi tudi novih inštrumentov uspešno razvijamo našo organiziranost. Zgovoren primer je muzej SMO oziroma Inštitut za slovensko kulturo, ki je stopil tudi na pot turističnega ovrednotenja in trženja vsega našega teritorija od Sv. Višarij do Nadiže. A smo šibki: vse manj nas je – in kaže, da to nikogar ne skrbi, ne v Italiji, ne v Sloveniji -, na upravni ravni pa smo goli in bosi. Politika je že zdavnaj pozabila na nas. Naša visoko izobražena dvojezična mladina pa se žal podaja v tujino. Po drugi strani pa načrt revitalizacije, tudi na gospodarskem področju, ne more biti le v domeni slovenskih organizacij civilne družbe.”
Bi lahko izpostavila tri razloge ali dogodke, zaradi katerih velja verjeti v bodočnost teh krajev?
“Z našim krajinskim in pripovednim muzejem SMO in še prej s projektom dvojezičnega izobraževanja v Špetru smo dokazali, da smo sposobni visokih sanj, da znamo izvirne projekte oblikovati in ukoreniniti v našo zemljo. Seveda s primerno pomočjo. Smo šibki, ja, a v naši mladini imamo tudi velik intelektualni potencial. Predvsem pa mejimo na Posočje, ki je zgodba o uspehu v Sloveniji in širše. Z njim imamo tesne in že zgodovinske povezave. V to smer in v obojestransko korist bi morali pomnožiti naša prizadevanja in sodelovanja.”