Janoš Ježovnik: “Da bi tersko narečje preživelo je nujna intervencija v obliki pouka”

Janoš Ježovnik se je rodil leta 1987 v Ljubljani. Leta 2013 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti ter primerjalne književnosti in literarne teorije. Študij nadaljuje kot doktorski študent slovenistike na isti fakulteti.
Od novembra 2014 je zaposlen na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Posveča se slovenskim narečjem v Italiji, zlasti v Beneški Sloveniji in Reziji, in sicer tako z vidika slovnično-slovarskih opisov kot z vidika etnolingvistične vitalnosti in jezikovnega stika.

Zakaj ste se posvetili proučevanju terskega narečja?

Slučajno sem kot študent naletel najprej na rezijanščino, ki je zame bila zelo zanimiva, ker je bila zelo posebna. Z eno skupino ljudi, s katerim sem šel v Rezijo, sem potem obiskal še terske doline. Tudi ta dialekt me je pritegnil, tako kot narava, okolje. Hotel sem se malo bolj pozanimati za to narečje, ugotovil sem, da je v bistvu zelo še neraziskano. Ko sem moral odločiti za doktorsko temo, sem se odločil za tersko narečje.
Koliko časa je trajalo to proučevanje?
V terskih dolinah sem bil prvič v začetku leta 2013, jeseni sem napisal napisal dotorat in ga zaključil lanskega maja.
Kakšno je bilo vaše delo na terenu?
Ponavadi sem si pomagal preko kakšnega bolj aktivnega domačinega, na primer Igor Cerno mi je pomagal s tem, da je povprašal starejše ljudi, če so pripravljeni sodelovati. Našel sem glavno informatorko iz Tera, Gianno Cadò, ki mi je zelo pomagala. Zgodilo se je tudi, da sem preprosto šel v eno vas in začel se pogovarjati z nekom v narečju.
Koliko je tersko narečje podobno drugim slovenskim narečjem, ki se govorijo v videnski pokrajini, kjer živi slovenska manjšina?
Bolj kot gremo proti zahodu, manj je podobno, kar je po svoje razumljivo: če so kraji bližje, pomeni, da so se tam ljudje srečevali in se je tudi jezik skupaj spreminjal. V neki temeljnih značilnosti je nedvomno narečje slovenščine, in sicer primorske narečne skupine. Najbolj sorodno je po eni strani nadiščini, po eni značilnosti tudi rezijanščini.
Ko se govori o rezijanščini, pa še danes nekateri trdjo, da ne pripada slovenskim narečjem.
Rezijanščina se je najprej začela razvijati enako kot koroščina, potem se je ta povezava prekinila in se je razvijala bolj skupaj z narečji tega teritorja, pa zaradi svoje izolacije so Rezijani razvili neke posebne inovacije. Iz vidika izvora pa se rezijanščina nedvomno uvršča v slovenski naglasni in glasovni sistem. In je povsem izpeljiva iz starejše slovenščine. Po drugi strani je vprašanje, če se rezijanščina že dovolj razlikuje od slovenščine, da bi lahko bila svoj jezik, odgovor na to vprašanje pa lahko ponudi kakšen sociolog.
Kakšen je pa vaš vtis glede problema preživetja terskega narečja v dolinah, kjer je vedno manj ljudi, ki ga govorijo?
Ja, dejstvo je, da ga govorijo samo starejše generacije. Bližje proti vzhodu je več tudi mlajših govorcev, bolj proti zahodu jih je manj. Če se neko narečje ne prenaša na mlajše generacije, potem se nedvomno s časoma neha uporabljati. To se pravi, da nekako bi morali narediti neko intervecijo, ali je to šola, dvojezična ali vsaj tečaji. Ne vem, ali bi bilo treba narediti tečaje narečja ali knjižne slovenščine, moje osebno mnenje je, da če znaš knjižno slovenščino, se lažje naučiš narečja, obratno ni nujno. Vsaj neka intevencija v obliki pouka, te ali one variante, bi bila na vsak način nujna.
Za zaključek tega pogovora, kako doživljate te dneve tukaj v Terski dolini?
Lepo je, da se v teh časih epidemije nekaj dogaja. To je za manjše kraje zelo pomembno. Bil sem počaščen, da so me povabili.

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.