Kambreško, v Lukčevi hiši je ognjišče že več kot dvajset let ‘prižgano’

Lansko leto je minilo dvajset let, odkar je Občina Kanal ob Soči kuhinjo z ognjiščem v Lukčevi hiši na Kambreškem razglasila za etnološki spomenik lokalnega pomena. Seveda lani zaradi covida te obletnice ni bilo mogoče primerno praznovati, to pa se je zgodilo v soboto, 11. septembra. Šlo je za kulturno in družabno srečanje, ki ga je kot ponavadi s svojo energijo in prijaznostjo vodila Jožica Strgar, pobudnica vpisa in solastnica stavbe, kjer skupaj z ognjiščem hranijo veliko starih predmetov, poleg teh pa tudi stare dokumente, pisma, šolske potrebščine, posodje in tekstilije. V hiši je ob kamnitem ognjišču sredozemskega tipa z izvirnimi lesenimi klopmi in drugo opremo tudi bogata fototeka območja krajevne skupnosti Kambreško in domoznanska knjižnica.
Jožica je res duša teh krajev, drugače malo zapuščenih, kot je že večina gorskih beneških vasi. Njen trud in skrb, da se ne pozabi na preteklo življenje v teh krajih (“Zbirala sem, kar so ljudje metali proč po potresu, in niso odnesli Italijani,” je nekoč povedala), istočasno pa, se da skuša najti način za razvoj gorskega obmejnega teritorija, pa je zgled tudi za Benečane.
Pred Lukčevo hišo je v soboto popoldne prisotne nagovorila županja Občine Kanal ob Soči Tina Gerbec, pesnici Andreina in Margherita Trusgnach sta brali svoje pesmi v beneškem narečju, nato pa je Mirjam Hladnik Milharčič predstavila razstavo keramik Lučke Šićarov z naslovom ‘Vojna je ženskega spola’, ki jo Lučkeva hiša gosti do 6. januarja 2022. Kratek pozdrav sta prinesla tudi odgovorni urednik Novega Matajurja Miha Obit in režiserka Nadja Velušček.

“Vas se na žalost prazni,” je povedala Jožica, “kupujejo pa nas tujci, nekateri spoštljivi in drugi manj, edina rešitev je po mojem, da bi zemljo država dala mladim nekaj let zastonj. Mladi ljudje bi lahko od te zemlje živeli.” Spomnila se je tudi na drugo obletnico: prihodnje leto bo dvajset let od prve predstave ‘Kontrabant čez Idrijo’ v Kanalu in s tem ustanovitve kambreškega gledališča.
Špela Ledinek Lozej je v svojem prispevku o Lukčevi hiši v reviji Izvestje med drugim tako napisala: “V okviru vseprisotnega dediščinsko-turističnega diskurza je dejavnost Jožice Strgar zanimiva za premislek (vsaj) zaradi dveh vidikov. V svojem javnem delovanju je samoniklo in učinkovito uporabila dediščinski instrumentarij (vpis v register, razglasitev za spomenik, popis zbirke) ter dediščinske medije (muzejska zbirka, predstava) in zamišljanje in udejanjanje svoje vizije življenja in dela na Kambreškem.”

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.