V Kobaridu bodo konec tedna slovesno obeležili 75-letnico Kobariške republike, osvobojenega ozemlja, ki so ga razglasili 10. septembra 1943. Obletnico bodo proslavili v soboto, 29. septembra, s spominsko prireditvijo v kobariškem Kulturnem domu, večer prej, torej v petek, 28. septembra, pa bodo ob 19. uri na sedežu Fundacije Poti miru v Posočju predstavili knjigo “Kobariška republika”. Njen avtor je Zdravko Likar, predsednik Fundacije Poti miru v Posočju in eden od ustanoviteljev Kobariškega muzeja. Pred predstavitvijo smo ga prosili, naj nam kaj več pove o tem pomembnem poglavju kobariške – in ne samo – zgodovine ter o sami knjigi. 

Kdaj ste pomislili na to, da bi napisali knjigo o Kobariški republiki, oziroma zakaj ste se za to odločili? Kako je potekalo zbiranje gradiva?
“Kobarid je v svetu najbolj znan slovenski kraj, saj je o njegovi burni zgodovini napisanih ogromno knjig. V njih so opisani pomembni dogodki od prazgodovine do danes. Manjkalo je le poglavje o Kobariški republiki, ki je bilo pomembno dejanje primorskih ljudi v Posočju, Brdih, Benečiji in Reziji med drugo svetovno vojno. V času Kobariške republike je bil prav moj rojstni kraj Kobarid središče dogajanja, pomembnega za slovensko in zamejsko zgodovino.
S tematiko Kobariške republike sem se začel ukvarjati pred več kot štiridesetimi leti. Zbiral sem gradivo, obiskoval arhive in muzeje, brskal po knjižnicah. Srečo sem imel, da sem se pogovoril z mnogimi vojaškimi in političnimi voditelji, ki so bistveno vplivali na potek dogodkov v Kobariški republiki. Pridobil sem skoraj sto pisnih izjav pričevalcev tedanjih dogodkov. Pomembni voditelji Franc Črnugelj – Zorko, Franjo Bavec – Branko in Marija Kenda – Majda so mi predali ogromno arhiva. Hranim tudi arhive svojih sorodnikov Franca Uršiča – Joška in Ivana Likarja – Sočana. Pomembni so zapisi beneških duhovnikov Antona Cuffola, Artura Blasutta in Avgusta Černetiča ter pričevanja Paskvala Gujona.”
Kaj je pomenila Kobariška republika v zgodovini teh krajev? Jo res lahko imamo za neke vrste predhodnico slovenske države? Kakšno vlogo so imeli tu tigrovci?
“Kobariška republika je imela nekatere elemente pravne države, saj je imela svoje ozemlje, oblast, pettisočglavo vojsko, narodno zaščito, sodnike, slovenske šole, bolnišnice in svoje meje ter glavno mesto Kobarid.
V zgodovini Posočja, Brd, Benečije in Rezije je republika pomenila 52 dni svobode, relativnega miru in sproščenosti. Ob vdoru nemške vojske in propadu republike je beneški duhovnik Anton Cuffolo v svoj dnevnik zapisal: »Konec je naše sreče, naše svobode, našega miru!«
Ob začetku 2. svetovne vojne se je velika večina tigrovcev pridružila Osvobodilni fronti in partizanski vojski. V Kobariški republiki je bil najpomembnejši politični organizator nekdanji tigrovec Ferdo Kravanja – Peter Skalar, ki pa je bil jeseni 1943 sekretar Okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije.”
Kobariška republika je zaobjemala tudi predele, ki so nato ostali v Italiji, vključno z Benečijo in Rezijo. Številni Benečani in Rezijani so tudi sodelovali v osvobodilnem boju. Imajo tudi ti junaki svoje mesto v vaši knjigi? Kdo in zakaj?
“Celotna Benečija od reke Idrije na vzhodu do Tera na zahodu ter Rezija so bili vključeni v Kobariško republiko.
Vrhovni plenum Osvobodilne fronte je 16. septembra 1943 sprejel proglas oziroma odlok o priključitvi slovenskega Primorja k svobodni in združeni Sloveniji. S tem proglasom je bilo mišljeno, da se v Zedinjeno Slovenijo združijo vsa ozemlja, kjer živijo Slovenci; torej tudi Benečija in Rezija.
Takoj po premirju 8. septembra 1943 se je italijanska vojska umaknila globlje v Furlanijo in Italijo, razpadla je oblast. Že takoj so začele nastajati partizanske čete tudi v Benečiji.
Mario Zdravljič in Danilo Trušnjak – Cek sta že 9. septembra 1943 v Klodiču ustanovila Klodiško četo. 14. septembra je Amedeo Kjačič v Gorenji Mersi ustanovil Šentlenartsko četo. Avgust Čedermac – Kaliž, Mario Manzini in Anton Kručil so na Štupci 12. septembra ustanovili Nadiško četo. Marko Redelonghi je v hribih nad Nemami ustanovil Nimiško četo. Fantje iz Terske doline so 10. oktobra v vasi Mužac povsem samoiniciativno ustanovili partizansko četo. Še ena četa je nastala nad vasjo Plestišča.
20. septembra 1943 je župnik iz Laz Anton Cuffolo v svoj dnevnik zapisal: «Skoraj vsi naši fantje in tudi več starejših mož je stopilo v partizane.« In 21. septembra je dodal: »Srečal sem profesorja Bankiča, ki mi je rekel: No, kri je le kri! Kdo bi si le mogel misliti, da bi naši ljudje mogli v partizanih postati tako zavedni in navdušeni Slovenci brez najmanjše propagande!«
V knjigi sem ogromno prostora namenil udejstvovanju Benečanov in Rezijanov v Kobariški republiki, saj je bil to čas, ko je nastala beneška partizanska vojska, v cerkve se je ponovno vrnila slovenska beseda in v Benečiji so tedaj nastale prve slovenske šole – prvič v beneški zgodovini.
Ne smemo pozabiti prvega padlega beneškega partizana iz Nadiških dolin Maria Jurmana ter prvega padlega iz zahodne Benečije Giovannija Sturma.”
Na zadnji proslavi ob vrnitvi Primorske k matični domovini je slavnostni govornik Dušan Jelinčič med drugim izpostavil, da se na splošno premalo spominjamo svojih junakov…
“Jelinčič ima prav. Narodi, ki ne premorejo svojih junakov, se počutijo manjvredne, ne zavedajo se svojih korenin. Slovenci pa imamo mnogo junakov iz različnih zgodovinskih obdobij. Iz časa 2. svetovne vojne jih imamo mnogo. A so utonili v pozabo. In to ni prav.
Eden najpomembnejših partizanskih komandantov v času Kobariške republike Franc Uršič – Joško je konec marca 1945, le nekaj dni pred mučeniško smrtjo v tržaški Rižarni, napisal sojetnicam pisma, v katerih se sprašuje o smislu svojega početja.
»Ko se tako premišljuje, se človek nehote sam sebe vpraša: Zakaj sem tukaj? Kaj sem slabega napravil? Nič drugega kot ljubil sem svojo Domovino, katero hoče tujec zasužnjiti in uničiti naš slovenski jezik. Torej, drage tovarišice, mi smo tukaj v ječi, ker se nismo pustili zasužnjiti in poteptati na naši lastni zemlji. Naše geslo je: Kar je naše hočemo, druzega ne maramo. Sovražnik z nobenim sredstvom ne more uničiti našega narodnoosvobodilnega gibanja …Ponosni moramo biti, da smo Slovenci, ker čeravno nas je malo, smo se uprli sovražniku stokrat močnejšemu in s tem pokazali vsemu svetu, da nočemo biti sužnji …Odkar sem prišel k partizanom, sem bil vedno pripravljen na smrt. Torej mi ni nič žal za kar sem napravil. Nasprotno, ponosen sem, da sem napravil svojo dolžnost kot pravi Slovenec.«
V teh nekaj vrsticah je zaobjeto prav vse, kar je Primorce gnalo v boj za svobodo in boljše življenje. Zaslužijo si naš globok poklon in zahvalo. Naj spomin na njihov boj in žrtvovanja nikoli ne ugasne!”
Ob 75- letnici Kobariške republiki bo uradno prišlo tudi do pobratenja med Združenjem borcev za vrednote NOB Kobarid in VZPI – ANPI iz Nadiških dolin in Čedada. Kakšno pa je bilo tedaj sodelovanje med slovenskimi in italijanskimi partizani na tem območju?
“Slovenski partizani so italijanskim partizanom pomagali ustanavljati italijanske enote v Brdih in Benečiji. Nastanek italijanskih enot v Kobariški republiki je tesno povezan s slovenskim osvobodilnim gibanjem, ki mu je dajalo vso moralno in materialno pomoč.
V času Kobariške republike je nastalo pet italijanskih partizanskih bataljonov. Na Koradi je bil ustanovljen bataljon Garibaldi s poveljnikom Mariom Modottijem – Tribunom. V Čeneboli je bil nastanjen bataljon Friuli, ki ga je vodil Giacinto Calligaris – Enrico. V Črnem vrhu je bil ustanovljen bataljon Pisacane s poveljnikom Giannijem Bossijem – Battisto. V Neblem v Brdih je bil ustanovljen bataljon Mazzini s poveljikom Filzi Vidonijem. Pozneje je nastal še bataljon Matteotti.”
Kako gledate na pojave sodobnega fašizma, do katerih prihaja tudi v naši deželi in v sami Sloveniji?
“Fašizem in nacizem sta nastala, ko sta bili Italija in Nemčija v veliki krizi. Danes je čuden čas. Fašizem je tesno povezan s populizmom, ko je množice ljudi zelo lahko naščuvati proti drugačnim, slabotnim, podrejenim.
Prav to se danes dogaja. Ni več velikih političnih in moralnih avtoritet. V Bruslju sedijo birokrati, ki ne zaslužijo, da bi odločali o naši usodi. Niso moralne avtoritete, marveč le politikanti. Kako je mogoče, da nekatere članice EU brez vsakršnega sramu podpihujejo nestrpnost, sejejo sovraštvo in se ograjujejo z bodečo žico? Tudi v Sloveniji in Furlaniji-Julijski krajini fašizem dviga glavo. Sprašujemo se, kako je to mogoče po dveh svetovnih vojnah, ki sta za vedno zaznamovali primorski in zamejski prostor.
Če ne bo prevladal razum, Evropa in svet prav lahko zdrsneta v brezno vojne in mračnjaštva. Ali so bile žrtve naših prednikov zaman?”