Oddo Lesizza je človek, ki ima veliko ljubezen za našo zemljo ku vsak človek za svoj duom.
Njemu pa je tudi zelo jasen pomien diela, kulture, navad an znanja naših ljudi, ki so se prenašali iz roda v rod. Vie, kak velik pomien imajo sledi an pričevanja, ki so jih pustili an utisnili v vsako pest naše zemlje, v ziduove an kaman, v puolja an vasi. An skarbi ga, de se ohrani tel kos zgodovine naših dolin, zatuo ga s svojo fotografsko kamero dokumentira, takuo de tisti, ki pridejo za nami, bojo imieli arhiv podob, fotografij o naši zemlji, priet ko jih roka “modernega” človieka ali pa sama narava zbrišejo. Iz tele ljubezni an skarbi an s sodelovanjem Daria Colombina se je rodila knjiga “Korita in napajalniki Idrijske in Nediških dolin”, ki so jo predstavili v petak, 27. junija, v občinski dvorani v Špietru.
Potle, ko je moški zbor Matajur s sloviensko ljudsko piesmijo ustvaru domačo atmosfero an po pozdravu špietarskega župana Mariana Zufferlija, je predsednik zveze Slovenci po svetu Dante Del Medico poviedu, zakaj je zveza naših emigrantov poskarbiela za publikacijo telih bukvi.
Dielo Lesizze an Colombina je pričevanje naše preteklosti, je spomin na tarduo dielo naših prednikov. Oni so iz hosti, ki je pokrivala naše doline, naredili njive an senožeti, an sam liep velik vart, je jau Del Medico. Zazidali so vasi an hiše, s skupnim dielom so spejali uodo an nardili korita, okuole katerih je teklo življenje. Ustvarili so si svoj duom an svojo identiteto. “Prepričani smo, da je spomin še živ med tistimi, ki so se prav v pogovorih pri koritu odločili, da gredo v tujino in šele čutijo v sebi, kako teče voda, ki jih je odžejala v njihovi mladosti an otroštvu”.
Tala je knjiga, ki guori an pripoveduje skuoze podobe, ki nieso nikoli banalne, pač pa so skarbno an smiselno zbrane. Na njih nie človieka (samuo na adni iz Hrastovijega se ga vidi v ozadju), se pa lepuo vidi njega dielo, je jau profesor Mauro Pascolini.
Knjiga nam ponuja potovanje po vaseh Idrijske an Nediških dolin an tuole s posebnim ključem, tistim od vode an korit, ki “pravijo” zgodbe iz vsakdanjega življenja, guorijo o vaseh an  hišah, ki se tiščijo kupe an kažejo na močno an gosto naseljenost naše zemlje že od starih cajtov.
Prof. Pascolini je poviedu, de tudi teli so elementi, zaradi katerih je naša daželica uživala, pod Oglejskim Patriarhatom priet an Beneško Republiko potle, svojo avtonomijo, saj so beneški ljudje kapilarno kontrolirali teritorij. Poviedu je tudi, de iz dokumentov parhaja na dan, de lieta 1606 je živielo v naših dolinah 9.800 ljudi, kar pride rec na doplih ku današnji dan.
V knjigi je zbranih po abecednem redu 100 fotografij korit an napajalnikov. An dober part so 150, 200 liet stari, nareti an izklesani iz adnega samega bloka kamna, drugi so 100 liet stari (nekatere so nardili sudati med parvo svetovno uojsko), še drugi so iz litega želieza an so jih nastavli v cajtu fašizma, drugi so pa buj “mladi” an iz cimenta.
Nekatere korita šele funcionajo, druge pa so skoraj pokrite an skrite od trave an arbide, nekatere so lepuo postrojene, druge so pa obnovil v modernem stilu an tuole nie pametno. korita
Bukva Odda Lesizze an Daria Colombina so pričevanje vesoke civilizacije uode, je še jau prof. Pascolini, kjer je bila uoda skupno dobre vsieh an bi bilo pametno, de bi bilo takuo tudi današnji dan.
Rosina Tomasetig an Ernesta Feletig iz Zverinca sta potle oživiele njih an naše spomine o življenju pri koritu. Na koncu besieda je šla dviem avtorjema.
Oddo Lesizza je poviedu, de v knjigi nieso vse korita, ki sta jih s fotografijo an besiedo dokumentala, saj jih imata še dvakrat tarkaj. Dario Colombin pa se je zahvalu vsem domačim ljudem, ki so poviedal an pokazal, kje so tele korita. “Začela sma tuole dielo 22. julija 2009,” je še jau, “bi ga muorli začet pa puno puno cajta priet”.
Na liepem večeru se je zbralo puno ljudi, med njimi so bili tudi župani iz Podbuniesca Camillo Melissa, iz Podutane Antonio Comugnaro an pokrajinski svetnik Fabrizio Dorbolò.
Pru je še na koncu poviedat, de knjigo, ki so jo publikali s pomočjo Dežele, je vsak lahko vzeu, prosili so samuo, de vsak da kiek za lon. Kar so zbral, pa pošijejo v Argentino, v adno šuolo, kjer učijo gljuhe otroke an kraji so takuo rievni, de kajšnega otroka pošiljajo v šuolo, de bo imeu manjku kosilo. Je že puno liet, ki naša zveza Slovenci po svetu zbiera pomuoč za tiste nasrečne otroke.
An tudi v petak v Špietru je bilo takuo.