zz1Pomen in potencial kulturne dediščine, zasebne in muzejske etnografske zbirke, kulturni in trajnostni turizem, sodelovanje med domačini, zbiratelji in raziskovalci, ustno izročilo in krajevna narečja so bile med glavnimi temami celodnevnega strokovnega posveta, ki je bil v četrtek, 29. maja, na sedežu videnske univerze v palači Antonini in so ga priredili v okviru standarnega evropskega projekta ZborZbirk – Kulturna dediščina v zbirkah med Alpami in Krasom. Pri njem sodelujejo tudi Inštitut za slovensko kulturo in nekatere Občine videnske pokrajine.
Srečanje, ki sta ga v jutranjem delu povezovala profesor Roberto Dapit in Mojca Ravnik, je bilo priložnost za številna razmišljanja o potencialu, ki ga za razvoj obrobnih krajev ima kulturna dediščina, in za predstavitev in obračun že opravljenih projektnih dejavnosti. V okviru projekta ZborZbirk sta bila namreč že odprta muzeja v Bijačah in Ratečah, popisani so bili številni stari predmeti tudi iz zasebnih zbirk, posneti pogovori z informatorji. Intervjuji z njimi in popisi predmetov, ki sestavljajo zbirke (skupno jih je v projekt vključenih 35), pa nudijo tudi informacije o tem, kako so ljudje nekoč živeli v teh krajih, omogočajo pa tudi ohranitev narečnih izrazov, ki bi se sicer s časom izgubili. Med drugim je ozemlje, kjer se izvaja ta evropski projekt, z narečnega vidika še posebno pestro.
Beseda je tekla tudi o glavnih razlikah med posameznimi narečji, ki se govorijo v teh krajih, zlasti na najbolj zahodnem delu slovenskega kulturnega prostora, pa tudi o že objavljenem in zlasti neobjavljenem gradivu, ki so ga od 18. stoletja dalje zbirali različni raziskovalci zlasti v Reziji, Terskih, Nadiških in Kanalski dolini. Kar zadeva Rezijo, so na posvetu tudi predstavili plodno izkušnjo na področju kulturnega turizma. V sklopu projekta Spoznati Rezijo je v nekaj več kot dvajsetih letih dolino pod Kaninom obiskalo približno 80 tisoč gostov, v desetih letih pa znaša ocenjeni zaslužek približno 30 tisoč evrov. Vključevanje domačinov v vodenje teh dejavnosti omogoča tudi večje možnosti za zaposlovanje v krajih, ki so sicer zapostavljeni in kjer sodi med prioritete tudi zaustavitev demografskega padca. Ob Reziji so bili omenjeni še nekateri drugi konkretni primeri, pri katerih je krajevna dediščina in sodelovanje z domačini oziroma uresničevanje njihovih idej obrodilo odlične rezultate, kot je primer Kobariškega muzeja, pa tudi etnografskega muzeja v Bardu. Pri vsem tem pa je treba biti pozorni na pravilen odnos do zgodovinskega spomina in tradicije ter običajev, da ne bi prišlo do njihovega izrabljanja in izkrivljanja.
Poudarjena je bila tudi čezmejna in povezovalna vloga običajev. Tradicionalna praznovanja in kultura pa sta povezovala ljudi, ki so jih ločevali politični sistemi, kot je primer Benečije in Posočja. Po vstopu Slovenije v EU in v schengenski prostor pa so se priložnosti za druženje še povečale. Bogata krajevna dediščina je tudi predmet številnih evropskih projektov, saj so se tudi na evropski ravni zavedali potenciala, ki ga ta ima oziroma da lahko prispeva k ponovnemu razvoju obrobnih krajev in podeželja, pa tudi k ponovnemu obujanju že opuščenih kmetijskih dejavnosti. Pri večini je sicer v ospredju vrednotenje tipičnih gastronomskih proizvodov.
Posvet se je nadaljeval še popoldne, ko so bili predstavljeni nekateri primeri zbirk, ki so jih popisali v okviru tega projekta, oziroma etnološke značilnosti nekaterih krajev.