SKGZ in SSO sta letos eno od priznanj ob slovenskem kulturnem prazniku namenila rezijanski družbeno-kulturni delavki Luigii Negro, ki je pomembno prispevala h kulturnemu in družbenemu razvoju doline Rezije ter k njeni umestitvi v okvir slovenske skupnosti v FJK. Že skoraj 35 let vodi pisarno Zveze slovenskih kulturnih društev v rojstni vasi Solbica. Tudi v nelahkih političnih razmerah se je zavzemala za ohranitev rezijanske kulture in narečja, prizadevala si je za povezovanje tako na pokrajinski kot na deželni ravni ter stkala tesne vezi z Univerzo v Vidmu in z znanstvenimi ustanovami v Sloveniji, v prvi vrsti z Inštitutom za slovensko narodopisje. Med njene najpomembnejše uspehe sodi ureditev Muzeja rezijanskih ljudi na Solbici s posebno sekcijo, namenjeno pravljicam. Kot prva je pri nas začela delati na področju kulturnega turizma in v dolino pod Kaninom privabila več deset tisoč obiskovalcev, pretežno iz Slovenije. Zelo aktivna je tudi na publicističnem področju. Ureja bilten Näš glas in Rozajanski kolindrin, piše tudi za tednik Novi Matajur in Trinkovi koledar, dolgo pa je sodelovala tudi z oddajo Rozajanski glas na Radiu Trst A. Je tudi predsednica Muzeja rezijanskih ljudi, že več desetletij pa je tudi članica KD Rozajanski Dum in folklorne skupine, kjer je tudi ena od ljudskih pevk.
Luigia, kaj vam pomeni priznanje SKGZ in SSO ob dnevu slovenske kulture?
“Vsaka nagrada je dobrodošla in me je novica o njej razveselila, moram pa priznati, da je bila tudi nepričakovana. Take nagrade so namreč ponavadi priznanje za življenjsko delo, sama pa mislim, da lahko še marsikaj prispevam, saj imam pred sabo še več let dela, nekaj pomembnih projektov pa je še vedno v teku, med drugim tisti, ki je povezan z zapuščino Milka Matičetovega in rezijanskimi pravljicami.
Ob tem pa moram nujno izpostaviti, da vse to, kar sem doslej že naredila in dosegla, ne bi bilo mogoče brez Zveze slovenskih kulturnih društev, tako da je pravzaprav priznanje meni posredno tudi priznanje njej. Brez slovenske manjšine tu pri nas v Reziji marsičesa ne bi imeli in kdo ve, kje bi bila in kaj bi danes delala tudi jaz sama.”
Kako je sploh prišlo do tega, da ste se zaposlili na ZSKD?

“Ko sem se vrnila iz Nemčije, kamor sem šla, da bi po končani turistični šoli v Lignanu izpopolnila svoje znanje nemščine, je v Reziji s pomočjo sredstev, ki jih je tedanja Evropska skupnost namenjala nerazvitim območjem, svoj urad odprla zadruga “Partecipazione e Sviluppo”. Med njenimi ustanovitelji sta bila pesnika Renato Quaglia in Leonardo Zanier, cilj pa je bil ustvariti primerno ponudbo za mlade, da bi lahko tu živeli in delali. Vedeli pa smo, da gre le za začasen projekt, saj so bili prispevki zagotovljeni samo do leta 1989. Takrat sem preko Luigija Palettija prišla v stik z Iole Namor in drugimi posamezniki v okviru slovenske manjšine. Z njeno pomočjo je tu na Solbici ZSKD leta 1990 odprla svojo pisarno in me zaposlila.”


Omenili ste pravljice. Kakšen je vaš odnos do njih in na kakšen način so danes del vašega  življenja?
“Že v otroških letih sem doma poslušala naše pravljice, predvsem lisica in volk sta bila priljubljen par. Kasneje sem spoznala tudi Milka Matičetovega in tako kot številni drugi cenim pomembno delo, ki ga je opravil v Reziji. Zato smo tudi v Muzeju rezijanskih ljudi na Solbici sekcijo posvetili pravljicam. Z Inštitutom za slovensko narodopisje, s katerim sem prišla v stik preko Univerze v Vidmu in profesorja Roberta Dapita, pa že nekaj let delamo na tem, da bi objavili knjigo pravljic naše najbolj znane pripovedovalke Tine Wajtove. To je bila tudi želja samega Matičetovega. Prepisovanje posnetkov je zelo zahtevno in dolgotrajno delo, gradiva pa je tudi ogromno. Prva knjiga bo, vsaj upam, kmalu zaključena, zanjo je bil narejen tudi že prvi prevod v knjižno slovenščino. Smo pa doslej predelali le eno tretjino gradiva, tako da imamo verjetno pred sabo še kakih 10 let dela. Istočasno nadaljujemo tudi z zbirko o rezijanskih pravljicah pri ZTT. Doslej sta izšli dve slikanici, letos naj bi še tretja. Radi bi objavili čim več teh pravljic, da ostane naše ustno izročilo zapisano v različici, ki jo je govorila posamezna pripovedovalka, saj je to tudi eden od načinov, da se rezijanščina ohrani.”
V kolikšni meri lahko narečje danes še slišimo v dolini?
“Tisti, ki smo se rodili pred potresom leta 1976, vsi govorimo rezijansko. Med ostalimi je raba narečja manj razširjena. V zadnjih letih pa zanimanje za rezijanščino narašča, nekateri mladi so jo tudi usvojili. Od novembra imamo s pomočjo strokovnjakov, kot sta Han Steenwijk, ki je avtor vrste knjig, posvečenih rezijanski slovnici, in Matej Šekli, spet jezikovne tečaje: eno uro rezijanščine, ki jo govorimo na Solbici, eno uro za začetnike in eno uro za tiste, ki želimo svoje znanje izboljšati. Pozna se vsekakor, da se je spremenil odnos do rezijanščine: danes se vsi strinjamo, da gre za veliko bogastvo, ki ga moramo ohraniti. Drugače pa je, če govorimo o izvoru našega narečja ali o tem, da smo del slovenske manjšine v Italiji ali da smo Slovenci. Sicer ni več takih napetosti kot pred približno petnajstimi leti, vendar pa z določenih vidikov v zadnjih tridesetih letih ni bilo nobenega napredka. Nujna je sprememba splošne mentalitete in čim bolj se mora razširiti krog ljudi, ki se zaveda, kaj dejansko smo. Zato bomo še naprej vztrajno delali v tej smeri. Več ljudi bo začelo pisati Ravanca s črko ‘c’ namesto z ‘z’, bližje bomo cilju, zaenkrat pa žal tudi v šoli in na občini še vedno uporabljajo italijanski način zapisovanja.”
Veliko delate na področju kulturnega turizma. Kdaj ste pomislili, da je to lahko pomembna priložnost za Rezijo?
“Ko sem obiskovala turistično šolo, sem že razmišljala o tem, da bi rada prispevala k temu, da se v Reziji kaj ustvari. Vedno sem bila tudi prepričana, da ne bomo mogli ohraniti rezijanščine, če ne poskrbimo za to, da bodo tu ostali ljudje. Približno 30 let sodelujem pri lokalnem združenju Pro loco, ki skrbi tudi za turistični urad IAT. In tu nam je uspelo ustvariti eno delovno mesto. Zadnjih 10 let ta urad vodi mlada domačinka, ki si je zdaj v dolini ustvarila tudi družino. Tudi muzej smo ustanovili pred skoraj 30 leti, takoj po mladinskih raziskovalnih taborih pod okriljem Slovenskega raziskovalnega inštituta in Narodne in študijske knjižnice. Takrat smo ugotovili, da se je s potresom marsikaj izgubilo in je taka ustanova potrebna. Tudi v Parku Julijskega predgorja so nato poudarjali, da moramo v Reziji kaj ponuditi obiskovalcem tudi v primeru slabega vremena. Leta 2017 smo odprli prenovljen sedež na Solbici in samo od takrat nas je obiskalo že več kot 19 tisoč ljudi. Največ obiskovalcev je iz Slovenije, od koder je vsekakor že prej prihajalo veliko organiziranih skupin. Naše poslanstvo je tudi v tem, da vsem predstavimo celotno slovensko manjšino, na panoju imamo tudi zemljevid slovenskih narečij. Vsi ti obiskovalci pa so pomembni tudi z družbenega vidika, saj vas z njimi zaživi. Zato se trudim, da je muzej odprt vse dni v tednu in skozi celo leto. Zame osebno pa je veliko zadoščenje tudi v tem, ko vidim, kako so obiskovalci zadovoljni, da lahko pri nas spoznajo kaj novega.”