M. Trusgnach: “Vse, kar smo kot Rečan naredili, je pustilo kakšno sled”

Pesnica in kulturna delavka Margherita Trusgnach je prav gotovo, in že več let, eden od stebrov Kulturnega društva Rečan, ki je bilo po njegovi smrti poimenovano po Aldu Klodiču. Društvo v teh dneh z bogatim kulturnim programom obeležuje 50-letnico svojega delovanja. Ob tej priložnosti smo v Novem Matajurju, ki je izšel 12. junija, objavili daljši pogovor z Margherito Trusgnach – Tarbjanovo. Spodaj vam ponujamo v branje krajši izvleček iz intervjuja, v katerem je beneška kulturna delavka spregovorila o samem društvu, pa tudi o Benečiji, njeni zgodovini in perspektivah za prihodnost.

V soboto, 15. junija, boste s slovesnostjo obeležili 50-letnico Kulturnega društva Rečan, ki je ob KD Ivan Trinko eden od »očakov« ljudske kulturne dejavnosti v Benečiji. S kakšnimi občutki ste se pripravili na ta dogodek?
“Moja prva misel je hvaležnost do tistih mladih, ki so začeli, in predvsem do tistih, ki so pogumno nadaljevali na tej poti. Pred petdesetimi leti ni bilo lahko povedati, da si Slovenec, in tako je bilo še dolgo časa kasneje. Spominjam se, da je v sedemdesetih letih, ko sem sama začela peti v zboru in sodelovati z društvom, to zgledalo kot jasna politična izbira, ki je imela vrsto negativnih posledic. Vsi tisti, ki so sodelovali s slovenskim društvom, so bili posebej evidentirani. Spominjam se, kako so ob vsaki zamenjavi »brigadirja« AldaKlodiča povabili v kasarno za pojasnila. Če so se danes stvari v Benečiji spremenile, je tudi zasluga društva. Na to smo res ponosni.”
Društvo nosi ime po Aldu Klodiču. Kakšna je bila vloga tega vsestransko angažiranega kulturnika pri vašem društvu?
“Aldo Klodič je bil duša našega društva. Brez njegovega dela bi društvo Rečan sodilo med tista številna društva, ki delujejo z omejenim programom. Bil je vulkan idej, jasno je vedel, kaj je treba storiti, da bi ohranili svojo identiteto, a je tudi vedno gledal v prihodnost. Predvsem je znal prisluhniti mladim. Zaupal jim je: nastavil je projekt in ga takoj, ko se je začel uresničevati, prepustil drugim in sam začel nekaj novega. Aldo je vsako minuto svojega prostega časa posvetil manjšini, včasih mu je bilo težko slediti, ampak vedno sva delala skupaj.”
Na osrednji Prešernovi proslavi v Čedadu ste rekli, da “nas je bilo sram našega jezika. Bil je tisočkrat poteptan. Treba je bilo vrniti dušo in zavest našim ljudem in zahtevati naše pravice”. Kakšna je duša Slovencev na Videnskem danes?
“Danes ni nikogar več sram govoriti v narečju. Problem pa je, da se ga vse manj govori, ker ga mladi premalo poznajo. Nekoč se je doma govorilo samo slovensko in italijanščine smo se naučili v šoli. Danes je obratno. Slovenski jezik je postal »jezik spomina«, čutiš, da je tvoj jezik, ampak doma ga ne govoriš. Jezik si želimo ohraniti, ampak to nalogo prepuščamo v glavnem šoli. Dvojezična šola je zelo pomembna in brez nje bi res veliko izgubili, ampak ni dovolj. Zelo pomembno bi bilo, da se vsak Benečan približa slovenskemu društvu ali organizaciji (saj izbir res ne manjka), ki lahko nadomestijo vlogo, ki naj bi jo imela družina, ki pa danes ne posreduje več mladim našega jezika.”

Lascia un commento

Il tuo indirizzo email non sarà pubblicato.