Slovenski pisatelj, kolumnist, scenarist in računalničar Miha Mazzini, prejemnik številnih mednarodnih nagrad, je bil prejšnji teden gost projekta Koderjane v Topolovem, ki ga organizirajo kulturno društvo Ivan Trinko, društvo Topolove in zadruga Novi Matajur v okviru Postaje.
Zadnji Mazzinjev roman, ‘Izbrisana’, je izšel letos pri založbi Goga. V njem pripoveduje zgodbo mlade ženske, ki v porodnišnici ugotovi, da je ni v računalniških sistemih, da uradno ne obstaja ne ona ne njen novorojenček. Izbrisani je sicer izraz , ki označuje 25.671 posameznic in posameznikov, ki so bili februarja 1992 nezakonito izbrisani iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije. Tem ljudem je bilo skupno vsaj dvoje: da so povsem legalno kot stalni prebivalci živeli v Sloveniji in da so izvirali iz republik nekdanje Jugoslavije.
Zgodba izbrisanih se je začela leta 1992 in se je razvijala do naših časov. Gre za precej dolgo obdobje. Zakaj si napisal roman posvečen tej zgodbi sedaj in ne prej?
“Mislim, da je trajalo nekaj let, da so se sploh pojavili po časopisih članki, ki so kaj povedali o izbrisanih. To se pravi, da je že javnost nekaj izvedela z zamudo. Že takrat, na vsak način, sem si rekel: to je treba napisati. Ampak istočasno sem mislil, da me bojo vsi prehiteli. Potem pa sem počasi ugotovil, da ni tako. O tej zgodbi pa sem hotel napisati najboljši možen roman, kar sem ga sposoben napisati, in zato sem potreboval čas. Drugi razlog je pa malo smešen: to je ‘deadline’. Če imaš podpisano pogodbo, moraš oddati besedila in to, verjetno edino, vpliva na ustvarjalni proces. Jaz pa tega nisem imel, zato sem to zgodbo zelo počasi iskal, sestavljal in popravljal.”
Ali v Sloveniji obstajajo raziskave ali zgodovinski opisi o tej zgodbi?
“Obstajajo časopisni članki, nekaj knjig pričevanj, kjer so ljudje pripovedovali, kaj se jim je zgodilo. Obstajata tudi dokumentarni film in gledališka predstava. Literatura pa ni tako hitro reagirala.”
Kakšen je namen te knjige? Je njen edini cilj, da se oživlja ta zgodba, da ostane o njej kak spomin?
“Moje teme so načeloma takšne: manipulacija, laži, boj za resnico. In seveda krivica. Takoj ko sem slišal to zgodbo, je nekaj v meni globoko zazvenelo. V principu sem vedel, da moram to narediti, in če to čutiš, se ne vprašaš zakaj. Bi dodal še to: slovenska literatura je načeloma literatura “gledanja proč”. Na primer v Sloveniji ni prav velikih Judov, zato ker so jih Slovenci izgnali, ampak ne vem, če sta dva romana, ki pišeta o tem. Slovenska posebnost pa je to, da je ves slovenski kulturni sistem v resnici dediščina socialističnega, komunističnega kulturnega sistema. In komunisti, kar danes zveni čudno, so se dejansko bali umetnikov. Sploh pisateljev. In zato so pridni umetniki dobivali plače, statuse in tako dalje… in to je sorazmerno velik sistem, ki se ni spremenil. Tak sistem vedno dresira ljudi v neko avtocenzuro, v gledanje proč. Mislim, da družbeno-politični roman v Sloveniji sploh ne obstaja.”
V prejšnjih romanih nisi obravnaval tem, ki bi bile povezane s politiko ali aktualnostjo. Misliš, da je dolžnost pisatelja, da se posveti takim temam?
“Mislim, da smo biološko takole narejeni. Ko si v puberteti, misliš samo o sebi, potem dobiš svoje otroke in se ti obzorje malo razširi in to je normalno. Kaj pa se je zgodilo z napredkom tehnologije, recimo v drugi polovici 20. stoletja? Da nenadoma starši sprašujejo otroke: kako se popravi ta telefon? Otroci postanejo vir modrosti in mislijo, da vse že vejo. Iz tega pa nastane kult mladosti, nihče se noče postarati, vsi bi bili večno mladi. Sedaj štirinajstletniki razlagajo, kako naj bi družba funkcionirala, ne da bi prej spoznali sebe. Jaz sem še staromoden. Čutil sem, da moram najprej spoznati sebe, iz kod izhajam, preden se začnem ukvarjati s siršimi zadevami. In to je trajalo zelo dolgo. Zdaj sem tako star, da se mi počasi obzorje širi in zato se zdaj vedno več ukvarjam s temi siršimi pogledi.”
Kako pa gledaš na današnjo Slovenijo?
“Veš kaj, Slovenci smo naredili državo, spodletelo nam je narediti družbo. Letos so me povabili na Škotsko na literarni festival in debato o neodvisnosti. Res so se o samostojnosti skregali. Bili sta dve strani: ena za in ena proti, toda obema je bilo jasno, da živijo skupaj in da stvari morajo funkcionirati. Da se ne smejo poklati. To je ta občutek združenja, da pripadaš isti družbi in da moraš nekaj narediti za skupno dobro. Slovenija tega nima, stopnja individualizma je tako velika kot v Ameriki. V Sloveniji, na primer, imamo strašen prepir med levičarji in kapitalisti, ampak kaj to pomeni? Kot je zapisal Alojz Ihan, pomeni, da v nekem stanovanjskem bloku živita Lojze, ki je levičar, in Janez, ki je kapitalist, in oba imata približno enak avto, enako službo in oba se sovražita. Naj razširim prispodobo: recimo, da je pred blokom otroška gugalnica, ki je zarjavela in jo je treba prebarvati, in levičar in kapitalist imata seveda otroke in bi bilo lepo, če bi rekla: greva jo prebarvati. Ampak to se v Sloveniji ne zgodi, absolutno ne.”
Je imela vstaja proti politični korupciji, ki je lani nekako poživila družbeno in politično sceno v Sloveniji, po tvojem mnenju pozitivne posledice. Se je kaj spremenilo?
“Tudi jaz sem šel demonstrirat, ker sem dejansko mislil, da je treba iti na cesto in reči, da je s korupcijo dovolj. V bistvu pa se ni nič spremenilo, zato ker je slovenska družba nekaj, čemur antropologi pravijo ‘družba obratne kontrole’. Te družbe ponavadi nastanejo pod tujim totalitarnim okupatorjem, saj simulacije kažejo, da je to najboljši način za preživetje v revščini pod tujim gospodarstvom. Je družba, kjer podpovprečni pazijo, da povprečni nikoli ne postanejo nadpovprečni. Kako to deluje v praksi? Povedal ti bom resnično zgodbo: stal sem v supermarketu, pred mano dve starejši gospe, ki sta se pogovarjali, koga bosta volili za župana. Hvalita nekega kandidata, kako je sposoben, kako je pameten… In zaključita: volila bova njegovega nasprotnika. Kako, zakaj, sem ju vprašal. Rečeta: seveda, tisti sposoben se bo prevzel, bo naredil kariero, pa šel v Ljubljano… Dejansko obstajajo ti mehanizmi. Dejansko Slovenija ni nikoli imela svojega pravnega ogrodja, zato take družbe razvijejo trgovanje z uslugami. Saj ni nič narobe, problem je, če je v ozadju tuj gospodar, ki ima za sabo neomejen denar. Jaz pa imam brata, ki se ni šolal, ni želel študirati in rečem temu gospodarju: kaj pa če ga vzameš v tvojo službo?”
A to je nevarno…
“Izjemno nevarno. Vsi ti sistemi se razvijejo kot najboljši način preživetja, ko je med nami nek tuj gospodar, ker smo mi enaki v revščini, ampak zapravljamo njegov denar. Skratka, ne zgradi se ta občutek družbe, da smo povezani. Povezani smo samo, ko so povezane usluge. Saj mislim, da je italijanski sistem zelo podoben.”
Na žalost ja. Zadnje vprašanje je najpomembnejše: kako se počutiš tu v Topolovem?
“Počutim se, kot če bi bil na samotnem otoku. Ne zveni prav dobro, ampak je odlično. Meni je tu super, ta totalna, popolna tišina ponoči. Pa sprehodi, narava… Mislim, da moramo ljudje biti vsaj občasno sami s sabo; da internet ne dela in je treba dati telefon na okno, da dobiš signal.”
