Na prvi predstavitvi svojega romana “Izbrisana” v italijanskem prevodu v Vidnu je Miha Mazzini med drugim govoril o strahu pred oblastjo, tako kot so ga doživeli ljudje, ki so jim lokalni upravni organi po centralnem internem navodilu Ministrstva za notranje zadeve odvzeli stalno prebivališče.
“Tisti strah pred oblastjo ali režimom pride in mine, ampak strah za družbeni status je vedno prisoten, ker so naši možgani tako narejeni,” je dejal Mazzini, ki je nadaljeval: “Odločil sem se, da povem zgodbo ‘izbrisanih’, ker je to moja tema – sodi med tiste zgodbe, ki so zamolčane in pri katerih družba raje pogleda vstran – in je povezana z vprašanjem identitete. Najprej je bil v Sloveniji sprejet zakon o tujcih, to je bilo njegovo uradno ime. In če vi celo življenje živite v Sloveniji, potem nikakor ne boste pomislili, da se vas ta zakon sploh tiče. To, kar se je zgodilo potem, pa je bila tišina: tisti, ki so bili izbrisani, niso dobili obvestila, da so jih izbrisali. Zgodile so se tako takšne stvari, kot so tiste, o katerih sem pripovedoval v svojem romanu: ženska pride rodit v porodnišnico in ne obstaja več. Direktorji porodišnice so potem reševali zadevo tako, da so žensko zabeležili kot turistko pod pogojem, da mora plačati bolniške stroške.
Kaj pa če ena od teh žensk ni mogla zbrati denarja? Zgodilo se je večkrat: človek se je zjutraj zbudil, usedel v avto in peljal v službo. Ker je prehitro vozil, ga je ustavila policija. Ker ni obstajal, so ga odpeljali v zbirališče za emigrante, nato vrgli čez mejo na Hrvaško in ker je bila Hrvaška v vojni s Srbijo, so ga Hrvati odpeljali v taborišče za vojne ujetnike. Če vas nenadoma družba oziroma država izloči, kar v bistvu izbris je, se v vas porodi zelo naraven občutek, da vas je sram, čeprav niste ničesar krivi. Možgani iščejo razlog, skušajo razumeti, kaj ste naredili, in odgovora ne najdejo. Zato je trajalo precej časa, preden so se začeli izbrisani organizirati in zahtevati svoje pravice.”