“Svoboda je tako velika vrednota, da zanjo nobena cena ni previsoka,” piše Zdravko Likar v zaključkih svoje zadnje knjige ‘Preklete vojne’, ki jo je pred kratkim izdala Fundacija Poti miru v Posočju iz Kobarida. Publikacijo so predstavili v torek, 21. novembra, v Slovenskem kulturnem domu v Špetru v okviru srečanj s knjigami, ki jih organizira Inštitut za slovensko kulturo.
Zdravka Likarja ni treba posebej predstaviti, saj je bivši tolminski prefekt zelo dobro poznan v Benečiji, kjer ima veliko prijateljev. Pred petimi leti je izdal knjigo o Kobariški republiki, v tem novem delu pa je zbral pričevanja o ljudeh, predvsem domačinih iz Posočja in Benečije, ki so bili pahnjeni v vojne vihre vse od Napoleonovega pohoda v Rusijo leta 1812, preko prve in druge svetovne vojne, balkanskih vojn ter vse do vojne v Ukrajini leta 2022. “Ta knjiga je lep dar, ker nam ne prinaša teorije o vojni, vzrokih ali izidih vojne, temveč pričevanja domačinov, normalnih ljudi,” je uvodoma povedal predsednik ISK Giorgio Banchig, ki je poudaril, da je Benečija v knjigi zelo prisotna, od zgodbe Ivane Domenis, ki je poročila Franca Petrico, šoferja, ki je s Kobariškega prevažal drva v Benečijo in Furlanijo (med drugo svetovno vojno so ga zaprli v zapor najprej fašisti, potem še Nemci in partizani), do bitke v Topolovem, žalostne in tragične zgodbe Marka Redelonghija ter do spominov beneških čedermacev Cuffola, Blasutta, Černetiča in Gujona.
Avtor je povedal, da je pričevanja zbiral več kot štirideset let. “V knjigi ni opisov bitk ali dogodkov, predvsem sem želel opisati trpljenje posameznika in tako pokazati, kako strašna reč je vojna,” je razložil Likar in dodal: “V poštev sem vzel dvesto let, ker sem želel pokazati, da se v tem dolgem obdobju svet sploh ni spremenil: vsaka vojna prinaša trpljenje človeka”. Nato je s pomočjo fotografij, ki jih najdemo tudi v publikaciji, opisal glavne dogodke v ‘prekletih vojnah’, ki se pa, kot vemo, žal nadaljujejo tudi danes nasilje “gibalo sveta, v človeku se ni kljub dvema svetovnima vojnama in mnogim vojnam kasneje spremenilo prav nič”, prav zaradi tega pa je treba delati za mir, “saj je mir poleg življenja samega največja vrednota cloveškega obstoja”.